Sodba U 446/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

V postopku izrečenega ukrepa ustavitve del ni mogoče uspešno uveljavljati, da gre za pomožen in začasen objekt, če je stranka priglasila dela v smislu 51. člena ZUN šele potem, ko je bil ukrep izrečen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 15.9.1992, s katero je ta inšpekcijski organ odločil, da mora investitor takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo lesenega pritličnega nadstreška s streho dvokapnico v tlorisni izmeri 30,00 x 9,00 m, ki ga gradi na zemljišču parc.št. 566. Z navedeno odločbo je tudi določeno, da mora investitor v roku enega meseca po prejemu te odločbe zaprositi za lokacijsko dovoljenje pri pristojnem organu. Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe sklicuje na določbo 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter navaja, da tožnik za gradnjo objekta nima niti lokacijskega dovoljenja niti odločbe o priglašenih delih. Sicer pa iz podatkov v spisu izhaja, da za objekt takih dimenzij sploh ni mogoče izdati odločbe o priglašenih delih. Zato je urbanistični inšpektor pritožniku utemeljeno naložil vložitev vloge za lokacijsko dovoljenje v skladu z določili 50. in 74. člena navedenega zakona.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja, da ima na kompleksu, v katerem se nahaja tudi zemljišče s spornim objektom, organizirano centralno skladišče gradbenih materialov, polizdelkov ter pomožnih obratov, za kar ima lokacijsko odločbo, gradbeno dovoljenje in uporabno dovoljenje. S postavitvijo lesenega nadstreška, katerega gradnjo je priglasil v smislu 51. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, namembnosti prostora ne spreminja, pa tudi sicer je sporni objekt le začasnega značaja. Navaja še, da je tožena stranka ob reševanju pritožbe prezrla okoliščino, da pravne osebe sploh ni, čeprav bi iz pritožbe, ki jo je vložila stranka, to lahko ugotovila. Prizadeta stranka je namreč tožeča stranka. ... pa je le temeljna enota gospodarjenja, brez svojstva pravne osebe, kar pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne, kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Ur.l. RS, št. 26/90 - ZUN), po kateri organ urbanistične inšpekcije, če ugotovi, da investitor gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi ustavitev gradnje, dokler investitor ne pridobi lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Če torej urbanistični inšpektor tako dejansko stanje ugotovi, ravna pravilno in zakonito, če investitorju naloži, da gradnjo ustavi. Da dejansko stanje za uporabo spornega inšpekcijskega ukrepa v tem primeru obstoji, izhaja iz podatkov spisa. Tožnik v tožbi gradnje spornega objekta ne zanika, iz njegovih navedb v pritožbi, ki jih v tožbi spet ponavlja, izhaja, da pred pričekom gradnje ni zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja in tudi ne za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Pač pa je v smislu 51. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor tožnik priglasil dela za urejanje prostora pristojnemu občinskemu organu šele po izdaji odločbe prve stopnje. Sekretariat za urbanizem in varstvo okolja občine tožniku ni izdal odločbe o priglasitvi del, ampak je njegovo zahtevo za dovolitev začasne postavitve spornega objekta zavrnil z odločbo z dne 15.12.1992 z obrazložitvijo, da spornega objekta ni mogoče obravnavati v smislu 51. člena navedenega zakona ne kot začasni in ne kot pomožni objekt, kar tudi sicer izhaja iz podatkov v spisih. Tozadevni tožnikovi ugovori so zato neutemeljeni.

Na odločitev v tem upravnem sporu tudi ne more vplivati tožnikov ugovor, da ukrep urbanističnega inšpektorja ni bil izrečen pravi stranki, zaradi česar izpodbijana odločba ni izvršljiva, saj je ta ugovor v razmerju do pritožbe tožbena novota, poleg tega pa je sporni inšpekcijski ukrep le predpogoj za izdajo odločbe o odstranitvi objekta, če investitor ne sledi zapovedim iz odločbe o ustavitvi del. Ker utegnejo podobni ugovori ovirati izvršitev morebiti kasneje izdane odločbe o odstranitvi spornega objekta, bo moral inšpekcijski organ pri vseh izrečenih ukrepih v odločbah navajati pravo firmo in naslov investitorja, da ne bi prišlo do zavlačevanja uvedenih postopkov.

Glede na navedeno tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno s določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1).