Sodba U 105/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Bivanja v Sloveniji med letnim dopustom in ob večjih praznikih ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za pridobitev državljavnstva Republike Slovenije z obrazložitvijo, da je 23.12.1990 sicer imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa dejansko živi v ZRN in tako ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva iz 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Zoper tako odločbo je tožeča stranka vložila tožbo, v kateri navaja, da v glavnem živi v Sloveniji, k možu v Nemčijo pa gre občasno za nekaj dni, saj je 1982 dobila dovoljenje le za začasno bivanje v Nemčiji. Predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo. V odgovoru povzema razloge iz izpodbijane odločbe in poudarja, da je za kraj dejanskega življenja mogoče šteti le kraj kjer oseba dejansko in v pretežni meri uresničuje svoje življenjske potrebe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92), po kateri državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da iz ugotovljenih dejanskih okoliščin ni mogoče zaključiti, da tožnica dejansko živi v Republiki Sloveniji. V upravnem postopku zaslišana priča D.V. je povedal, da tožnica sedaj živi pri možu v Nemčiji, kamor je že pred leti šla za njim na delo in da v Slovenijo prihaja z družino le na letni dopust in ob večjih praznikih. Tudi tožnica je bila zaslišana in je povedala, da je leta 1982 dobila dovoljenje za bivanje v Nemčiji in da je od tedaj dalje pretežno v Nemčiji. Glede na navedeno so neutemeljene tožbene navedbe, da tožnica v glavnem živi v Sloveniji, k možu v Nemčijo pa gre občasno. Za tako tožbeno trditev tožnica tudi ne ponuja nobenega dokaza. Sodišče zato nima razloga dvomiti v pravilnost zaključkov tožene stranke.

Glede na obrazloženo je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.