Sodba U 113/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO] Sodišče ne more odločati o utemeljenosti naknadno postavljenega zahtevka po redni denarni pomoči. Postavljeni zahtevek se lahko spremeni le do izdaje odločbe na prvi stopnji.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo oddelka za družbene dejavnosti občine z dne 21.7.1992, s katero je bila tožniku dodeljena enkratna družbena denarna pomoč v znesku 6.000,00 SIT. Zoper to odločbo se je tožnik pritožil in v pritožbi navajal, da je njemu potrebna redna socialna pomoč v višini kot je v zakonu predpisana. Pristojno Ministrstvo za zdravstvo, družino in socialno varstvo je z izpodbijano odločbo njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker da je bilo njegovemu zahtevku ugodeno, saj je zaprosil za enkratno družbeno denarno pomoč in predložil neporavnane račune za 2.305,90 SIT, dodeljena pa mu je bila pomoč v znesku 6.000,00 SIT. Zoper to odločbo je tožnik 2.2.1993 vložil tožbo, v kateri navaja, da je iz zdravstvenih razlogov izgubil službo oziroma po krivdi zdravnika, njegovo zdravstveno stanje je tako, da je za delo nezmožen, saj je podana celo invalidnost, kljub temu pa ne dobi denarne pomoči. Zahteva, da se mu dodeli redna denarna pomoč. Na tožbo je odgovorilo Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve, v katerega pristojnost obravnavana zadeva sedaj spada, in predlaga, da se tožba zavrne. Tožba ni utemeljena. Glede na tožbene navedbe sodišče poudarja, da presoja le zakonitost izpodbijane odločbe, to je odločbe Ministrstva za zdravstvo, družino in socialno varstvo, s katero je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Sodišče ne more izven upravnega postopka odločati o utemeljenosti ali neutemeljenosti naknadno postavljenega tožnikovega zahtevka po redni denarni pomoči. V času, ko je tožnik zaprosil za enkratno denarno pomoč je veljal zakon o postopku za uveljavljanje socialnovarstvenih pravic (Uradni list RS, št. 23/91), ki je v 11. členu določal, da se v postopkih za uveljavljanje socialnovarstvenih pomoči uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku, v 12. členu pa, da se pri odločanju o socialnovarstvenih pravicah uporabljajo materialne določbe samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic (Uradni list SRS, št. 26/84 in 14/89). Tožnik je v svoji vlogi z dne 16.6.1992 zaprosil za enkratno denarno pomoč in sicer za poravnavo stanarine, elektrike, odvoza smeti in vode. Enako tudi z zahtevo, ki jo je 7.7.1992 Center za socialno delo občine sprejel na zapisnik. Na podlagi teh zahtevkov mu je skladno z zgoraj citiranimi predpisi Oddelek za družbene dejavnosti občine z odločbo z dne 21.7.1992 dodelil enkratno denarno pomoč v znesku 6.000,00 SIT. Zoper to odločbo se je tožnik pritožil in med drugim zahteval redno denarno pomoč. Ta njegova pritožba pa je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita, saj je tožniku bila denarna pomoč dodeljena skladno z njegovim zahtevkom za enkratno denarno pomoč. Postavljeni zahtevek se lahko razširi ali postavi na mesto njega nov zahtevek le do izdaje odločbe na prvi stopnji (130. člen zakona o splošnem upravnem postopku), ne more pa se razširiti zahtevka ali postaviti novega v pritožbi zoper prvostopno odločbo. Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih je sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.