Sodba U 247/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 18.1.1993.

[JEDRO]

V postopku niso bili izvedeni dokazi, ali tožnik izpolnjuje pogoje 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu za pridobitev državljanstva RS.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker je v postopku ugotovila, da tožnik živi v tujini (ZRN) in zato po oceni tožene stranke ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

V tožbi tožnik navaja, da je pravilno ugotavlja, da je na dan 23.12.1990 imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ni pa točna ocena tožene stranke, da ne izpolnjuje drugega pogoja, to je dejanskega prebivanja v Sloveniji. Tožnik namreč v Sloveniji živi že od leta 1965 in je težak vojni invalid. Ves čas prejema tudi invalidnino, v letu 1971 pa je dobil s strani Zveze borcev tudi stanovanje. Ker tožnik kot upokojenec ni vezan na vsakodnevno prisotnost v Sloveniji, občasno res odhaja tudi v Nemčijo, vendar se zato še ne more šteti, da dejansko ne živi v Sloveniji. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS) državljan druge Republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katerega ima stalno prebivališče.

Sodišče meni, da je v spornem primeru tožena stranka vsaj preuranjeno zaključila, da pri tožniku niso podani vsi pogoji citiranega zakonskega določila. Tožena stranka ni izvedla praktično nobenega dokaza, na podlagi katerega bi lahko utemeljeno zaključila, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, saj je kot osnovo za zavrnitev tožnikove vloge navedla samo svojo oceno. Ker tožena stranka odločilnih dejstev sploh ni ugotavljala, je s tem kršila določbe 135. člena in 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ker ni niti ugotovila dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne, niti ni navedla razlogov za svojo odločitev. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odločbo odpravilo, da bo tožena stranka lahko odpravila ugotovljene pomanjkljivosti.

Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).