Sodba U 220/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Občinski upravni organ, ki je v upravni stvari odločil na prvi stopnji ni legitimiran za vložitev tožbe v upravnem sporu zato, ker je drugostopni organ spremenil njegovo obrazložitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je kot prvostopni organ z odločbo z dne 14.8.1992 na podlagi 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku razveljavila obrtno dovoljenje z dne 28.12.1988, ki ga je izdal Komite za družbeno planiranje in družbenoekonomski razvoj občine. Istočasno je tudi odločila, da se po pravnomočnosti odločbe obratovalnica izbriše iz registra obratovanja samostojnih obrtnikov gostincev, ki ga vodi Oddelek za gospodarstvo in finance občine. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi in odpravila odločbo tožeče stranke z dne 14.8.1992. Istočasno je tudi odločila, da obrtno dovoljenje z dne 28.12.1988 ostane v veljavi.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila določbe zakona o graditvi objektov, zakona o gostinski dejavnosti in zakona o splošnem upravnem postopku. Zato predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Sodišče je moralo tožbo zavreči.

Po določbi 2. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) ima pravico sprožiti upravni spor posameznik ali pravna oseba, če misli, da mu je z upravnim aktom kršena kakšna pravica ali na zakon oprta neposredna korist. Podobne določbe ima tudi 12. člen istega zakona.

Res je sicer, da 3. odstavek 2. člena zakona o upravnih sporih določa, da v primeru, če je organ družbenopolitične skupnosti ali organizacije na prvi stopnji odločil o določeni upravni stvari, o pritožbi zoper tak akt pa je odločal organ druge družbenopolitične skupnosti oz. organizacije, lahko sproži upravni spor zoper akt druge stopnje tudi skupnost oziroma organizacija, katere organ je odločal na prvi stopnji, če meni, da je z aktom druge stopnje kršena samoupravna pravica. Vendar pa odločanje o obrtnem dovoljenju ni nikakršna samoupravna pravica, na podlagi katere bi se lahko družbenopolitična skupnost znašla v vlogi tožnika v postopku izpodbijanja odločitve drugostopnega organa. Poleg tega pa bi bila za sprožitev upravnega spora lahko eventuelno legitimirana samo družbenopolitična skupnost, ne pa sam organ, ki je odločil v stvari na prvi stopnji.

Zato je sodišče moralo, ob upoštevanju določbe 3. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih, tožbo tožeče stranke zavreči. Pri tem je določbe zakona o upravnih sporih sodišče uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).