Sodba U 594/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo z dne 2.7.1992 odpravi.

[JEDRO] Koncesija za posredovanje zaposlitve in posredovanje dela je urejena kot pogodbeno razmerje med državo oz. državnim organom in koncesionarjem in je predvidena le za izvajanje strokovnih nalog posredovanja dela. Zato ni podlage za to, da upravni organ na zahtevo stranke z upravno odločbo odloči o podelitvi ali odklonitvi koncesije za posredovanje zaposlitve in posredovanje dela.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožeči stranki ne podeli koncesija za izvajanje posredovanja zaposlitve in posredovanje dela. Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala na podlagi 6. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91). V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 8. člena pravilnika o pogojih, ki jih mora izpolnjevati pooblaščena organizacija oziroma delodajalec za izvajanje posredovanja zaposlitve oziroma posredovanje dela (Uradni list RS, št. 14/91). V postopku je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje z navedenim pravilnikom določenih pogojev. Registracija dejavnosti tožeče stranke je preobsežna za kvalitetno opravljanje posredovanja dela in posredovanje zaposlitve. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja, da ugotovitev tožena stranke ne ustreza dejanskemu stanju. Navaja, da opravlja poizvedovalno dejavnost, s katero se dejavnost posredovanja dela in posredovanje zaposlitve funkcionalno dopolnjuje. Tudi sicer razlogov za odločitev tožena stranka niti ne navaja. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je pravna podlaga za vzpostavitev pooblastilnega razmerja med toženo stranko in tožečo stranko 6. člen zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB) in pravilnik o pogojih, ki jih mora izpolnjevati pooblaščena organizacija za izvajanje posredovanja zaposlitve oziroma posredovanje dela. Iz navedenega zakona izhaja, da tožena stranka lahko s pogodbo o koncesiji pooblasti organizacijo oziroma delodajalca, ki izpolnjuje določene pogoje, da izvaja strokovne naloge posredovanja dela. Vzpostavitev pooblastilnega razmerja, torej glede na zakonsko določbo, ni obvezna. Navedena zakonska določba daje toženi stranki pravico, da sama presodi ali bo naloge posredovanja dela, ki jih sicer opravlja Republiški zavod za zaposlovanje kot javni zavod, prenesla na drugo pravno osebo. Presoja bo odvisna od tega ali obstaja potreba za prenos teh pooblastil tudi na druge organizacije. Tožena stranka je ocenila, da za širjenje kroga pooblaščenih organizacij za posredovanje dela ni potrebe, problem pa je tudi možnost kontrole nad njihovim delom. Tudi sicer iz vloge tožeče stranke ni mogoče zaključiti, da bi glede na registrirano dejavnost in kadrovsko zasedbo, tožena stranka imela pogoje za izvajanje strokovnih nalog posredovanja dela. Tožbi je sodišče ugodilo zaradi naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru je tožeča stranka pri toženi stranki vložila vlogo za pridobitev koncesije za izvajanje posredovanja zaposlitve oziroma posredovanja dela. Pri koncesiji gre za to, da država ali državni organ, ki ima pooblastilo za opravljanje dejavnosti, ki je širšega družbenega pomena in se kot javna služba opravlja v javnem interesu, to poblastilo s koncesijo prenese na določeno fizično ali pravno osebo. V naši zakonodaji je koncesija med drugim predvidena tudi na področju posredovanja zaposlitve in posredovanja dela. V zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti je posredovanje zaposlitve in posredovanje dela opredeljeno kot dejavnost posebnega družbenega pomena, ki se opravlja kot javna služba (4. odstavek 1. člena navedenega zakona). Po določbi 6. člena navedenega zakona dejavnost posredovanja zaposlitve in posredovanje dela izvaja Republiški zavod za zaposlovanje, republiški upravni organ, pristojen za delo, pa lahko s pogodbo o koncesiji pooblasti organizacijo oziroma delodajalca, ki izpolnjuje predpisane kadrovske, organizacijske in druge predpisane pogoje, da izvaja strokovne naloge posredovanja dela. Po navedeni določbi je torej koncesija urejena kot pogodbeno razmerje med državo oziroma državnim organom in koncesionarjem in je predvidena le za izvajanje strokovnih nalog posredovanja dela. V navedeni določbi zakona ni podlage za to, da bi morala tožena stranka na zahtevo posameznika ali pravne osebe uvesti upravni postopek in po izvedenem ugotovitvenem postopku z upravno odločbo odločiti o podelitvi ali odklonitvi koncesije. Tožena stranka je torej z izpodbijano odločbo odločila o zahtevi tožeče stranke, o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku. Drugačne določbe pravilnika o pogojih, ki jih mora izpolnjevati pooblaščena organizacija oziroma delodajalec za izvajanje posredovanja zaposlitve in posredovanje dela, niso relevantne. Kadar upravni organ z upravno odločbo odloči v stvari, v kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku, ima to za posledico ničnost odločbe (1. točka 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Na ničnost upravnega akta pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 40. člena zakona o upravnih sporih). Ker je sodišče v obravnavanem primeru ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt ničen, je moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ne da bi se sodišče spuščalo v utemeljenost tožbenih navedb. Sodišče je zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih uporabilo kot republiška predpisa skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.