Sklep I R 66/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlagateljica utemeljuje predlog za prenos pristojnosti smiselno tudi s trditvami o dvomu v nepristranskost postopanja in odločanja na Okrajnem sodišču v Piranu, vendar ta dvom utemeljuje le z očitki, namenjenimi postopanju konkretno imenovanih adresatov (sodnice in podpredsednice sodišča); s tem pa ostaja v sferi dvoma v t. i. subjektivno nepristranskost, ki je lahko le razlog za izločitev in ki je bil že izčrpan v sklepih o zavrnitvi predlogov za njuno izločitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Pred Okrajnim sodiščem v Piranu je v teku zapuščinski postopek po pokojnem D. F., v katerem je oporočna dedinja D.P. predlagala določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za postopanje v tej zadevi. Predlog utemeljuje s trditvami, da je bilo na obravnavi 2.2.2005 odločeno, da se za potrebe tega postopka zasliši še ..., ki imajo vse, vključno s predlagateljico, stalno prebivališče na območju Okrajnega sodišča v Sežani, pred katerim bi se zato postopek očitno laže opravil. Sicer pa so po mnenju predlagateljice podani tudi drugi tehtni razlogi za prenos pristojnosti na predlagano sodišče v tej zadevi, med katere slednja uvršča okoliščino, da je v dosedanjem zapuščinskem postopku že predlagala izločitev dveh sodnic Okrajnega sodišča v Piranu ter predsednice Višjega sodišča v Kopru, vendar z zahtevami za izločitev ni uspela. To pa še ne pomeni, da njene zahteve za izločitev sodnic niso bile utemeljene. Prepričanje predlagateljice je ravno nasprotno in je zaradi tega izgubila sleherno upanje, da bo pred Okrajnim sodiščem v Piranu nepristransko odločeno. V zapisniku namreč ostaja mnenje sodnice, da šteje predlagateljičino pravico do oporočnega dedovanja za manj verjetno, kar pomeni, da namerava njo napotiti na pravdo zaradi ugotavljanja obstoja oziroma veljavnosti oporoke, ki je oblično in vsebinsko brezhibna in ki ni bila nikoli preklicana. Temu se želi predlagateljica izogniti - tudi iz razloga, da ji ne bi nastali s pravdo povezani nepotrebni stroški.

Predlog ni utemeljen.

Krajevna in stvarna pristojnost sodišča za odločanje v sodnem postopku je urejena z zakonom in stranke mimo teh določb ne morejo izbirati sodišča. Tudi pogoji za sicer izjemno predvideno možnost odstopa od takšne ureditve so določeni v zakonu. Po določbi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) lahko vrhovno sodišče na predlog stranke (ali pristojnega sodišča) določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so zato drugi tehtni razlogi.

Predlagateljica se v prid mnenju, da bi se ta postopek laže opravil pred Okrajnim sodiščem v Sežani kot pred Okrajnim sodiščem v Piranu (razlog smotrnosti), sklicuje na stalna prebivališča v predlogu naštetih oseb, ki naj bi jih bilo treba po sklepu sodišča ˝zaslišati za potrebe tega postopka˝. Vendar sklepa o nameravanem zaslišanju teh oseb ni v zapisniku o obravnavi z dne 2.2.2005, na katerega se sklicuje predlagateljica. Po podatkih tega zapisnika gre za osebe, ki bi utegnile priti v poštev kot dediči po zakonitem nasledstvu in ki jih sodišče namerava pozvati, naj podajo dedne izjave in se izjasnijo o med oporočno dedinjo in vdovo po zapustniku spornih vprašanjih - kar vse lahko storijo pisno. Okoliščina, da te osebe nimajo stalnega prebivališča na območju Okrajnega sodišča v Piranu (temveč na območju Okrajnega sodišča v Sežani), ni torej razlog, ki bi kakorkoli oteževal izvedbo postopka pred stvarno in krajevno pristojnim sodiščem, s tem pa tudi ne upošteven razlog smotrnosti za delegacijo pristojnosti v pomenu določbe 67. člena ZPP.

Predlagateljica utemeljuje predlog za prenos pristojnosti smiselno tudi s trditvami o dvomu v nepristranskost postopanja in odločanja na Okrajnem sodišču v Piranu, vendar ta dvom utemeljuje le z očitki, namenjenimi postopanju konkretno imenovanih adresatov (sodnice in podpredsednice sodišča); s tem pa ostaja v sferi dvoma v t. i. subjektivno nepristranskost, ki je lahko le razlog za izločitev in ki je bil že izčrpan v sklepih o zavrnitvi predlogov za njuno izločitev. To pomeni, da ne more biti hkrati še ˝drug tehten razlog˝ za delegacijo v pomenu določbe 67. člena ZPP. K temu je treba dodati, da preizkus pravilnosti odločitve o zavrnitvi zahteve za izločitev ne more biti predmet presoje v postopku o predlogu za prenos pristojnosti po slednje navedeni zakonski določbi. Drugačnega sklepanja ne terja končno niti predlagateljičin očitek sodnici glede njenega mnenja, da se po trenutnem stanju v spisu ˝kaže pravica oporočne dedinje za manj verjetno˝. Gre namreč za kriterij iz prvega odstavka 213. člena ZD, po katerem zapuščinski sodnik izbere stranko, ki jo bo napotil na pravdo. Morebitna zgrešenost izbora stranke pa spet ne more biti razlog za delegacijo, saj je preizkus pravilnosti takšne odločitve pridržan pritožbenemu sodišču v postopku s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o napotitvi stranke na pravdo, ki v obravnavanem primeru sploh še ni bil izdan. Ker torej niso podani niti ˝drugi tehtni razlogi˝, ki bi narekovali prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, je bilo treba tak predlog oporočne dedinje v tem postopku zavrniti.