Sodba U 70/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Upravni organ odloča v okviru postavljenega zahtevka, zato ni dolžan ugotavljati ali stranka izpolnjuje pogoje za sprejem v državljanstvo na drugi pravni podlagi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožnica na dan 23.12.1990 sicer imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar pa je bilo ugotovljeno, da živi in dela v tujini, s tem pa ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnica je 21.1.1993 vložila tožbo zoper navedeno odločbo tožene stranke, v kateri navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, ker ni upoštevala 13.a člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Njena starša naj bi bila Slovenca, zato bo, ko bo zbrala ustrezno dokumentacijo, vložila vlogo za pridobitev državljanstva po 13.a členu. Kljub temu pa meni, da je tožena stranka kršila določila zakona o splošnem upravnem postopku, saj bi jo lahko pozvala, da dopolni svojo vlogo za sprejem v državljanstvo po 13.a členu zakona o državljanstvu. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da se je vloga tožnice nanašala na 40. člen in ne na 13.a člen, kot tožnica v tožbi sedaj uveljavlja. Meni, da ni bila dolžna presojati, ali je morda tožničina vloga utemeljena na kakšni drugi pravni podlagi, določeni v zakonu o državljanstvu Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/91, 30/91 in 38/92) v 1. odstavku 40. člena določa, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da za pridobitev državljanstva Republike Slovenije morata biti izpolnjena oba navedena pogoja. Ni sporno, da tožnica ne živi v Republiki Sloveniji, ampak živi in dela v Nemčiji. Na zaslišanju 15.4.1992 je tožnica sama navedla, da ko bo njena hčerka približno čez 5 let končala šolo, se bo skupaj z družino vrnila za stalno v Republiko Slovenijo. Tožnica torej ne izpolnjuje obeh pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, zato je tožena stranka postopala zakonito, ko je vlogo tožnice zavrnila.

Sodišče meni, da tožena stranka ni kršila pravil postopka, ker ni ugotavljala, ali tožnica izpolnjuje eventuelne pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na drugi pravni podlagi. Upravni organ je v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP - 130. člen) dolžan postopati v okviru postavljenega zahtevka. Sodišče pa tudi pripominja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo z dne 10.12.1992 (Uradni list RS, št. 61/92) razveljavilo 13.a člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije z učinkom od 1.6.1993 dalje.

Odločba tožene stranke je iz zgoraj navedenih razlogov zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.