Sklep I R 185/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Način obravnavanja zadeve ali izid posameznih (prejšnjih) postopkov sam po sebi ne zadošča za zaključek o šikaniranju stranke in o nepoštenem sojenju ter za posledično delegacijo zaradi smotrnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik zahteva, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino v enkratnem znesku za že pretrpljeno premoženjsko škodo in rento za bodočo premoženjsko škodo, ki sta obe posledica ministričinega nezakonitega umika predloga za imenovanje tožnika na notarsko mesto v Mariboru. Meni, da se bo postopek očitno lažje izvedel izven območja Višjega sodišča v Mariboru, kjer zaradi odvetniške dejavnosti tožnika, ki je brez dlake na jeziku in ne priznava avtoritete komitejem in namišljenim veličinam brez morale, prihaja do njegovega šikaniranja.

To potrjujejo dosedanje spletke in številne razmere vse od 1.2.1967, ko je tožnik pričel opravljati odvetniško dejavnost, dalje. Zaradi tega, ker ga sodišče v pravdi zaradi dodelitve otroka pa tudi otrokova mati šikanirata, je tožnika po letu 2006 zadela možganska kap in potrebuje vsaj malo spremembe v odnosu sodišč. Zato predlaga, naj vrhovno sodišče odredi, da bo namesto stvarno in krajevno pristojnega Okrožnega sodišča v Mariboru o njegovem tožbenem zahtevku odločilo stvarno pristojno sodišče izven območja višjih sodišč v Mariboru in v Celju.

Predlog ni utemeljen.

Vrhovno sodišče lahko skladno z določbami 67. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Zakon torej dopušča prenos krajevne pristojnosti sodišča (tako imenovano delegacijo zaradi smotrnosti), če se izkaže, da bi bilo primerneje, da zadevo rešuje drugo stvarno pristojno sodišče in ne tisto, ki je po zakonu pristojno.

Standardi, ki jih je mogoče izluščiti iz zgoraj citirane zakonske določbe, dovoljujejo določeno stopnjo elastičnosti kriterijev za delegacijo. V pravni teoriji in v sodni praksi so se izoblikovala stališča, da je delegacija smotrna na primer takrat, ko se dokazna sredstva nahajajo na področju drugega sodišča in bi jih bilo nemogoče zagotoviti pred pristojnim sodiščem, ali bi bilo to povezano z nesorazmerno visokimi stroški; ko bi posredno izvajanje dokazov ogrozilo pravilno ugotovitev dejanskega stanja in podobno, pa tudi v primerih, ko bi sojenje pred pristojnim sodiščem lahko ogrozilo neodvisnost ali nepristranskost sodnika glede na razpoloženje okolja, v katerem se nahaja sodišče. Prav slednje navedena situacija predstavlja podlago tožnikovemu predlogu, saj je tožnik prepričan, da ni deležen poštenega sojenja, ker ga sodišče šikanira zaradi njegovih osebnostnih karakteristik ter človeške in profesionalne drže. Vendar pa iz vsebine spisa in njegovih prilog o odklonilnem odnosu vseh sodnikov krajevno in stvarno pristojnega sodišča ni mogoče sklepati.

Način obravnavanja zadeve ali izid posameznih postopkov sam po sebi namreč ne zadošča za zaključek o šikaniranju stranke. Vse navedeno je bilo tožniku pojasnjeno že v sklepu z dne 29.3.2007, ki je temeljil na smiselno enakih trditvah. Zato vrhovno sodišče pri ponovnem predlogu tožnika ni moglo ugoditi in je odločilo, kot je navedeno v izreku sklepa.