Sklep U 953/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Izpodbijani akt, s katerim se tožnika obvešča o pravnem mnenju tožene stranke glede možnosti razveljavitve odločb po nadzorstveni pravici, ni upravni akt.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z dopisom z dne 3.11.1992 odgovorila tožnikom na njihov predlog za razveljavitev odločbe urbanistične inšpekcije mestne uprave za inšpekcijske službe mesta z dne 20.2.1992 in ostalih odločb istega organa po nadzorstveni pravici. Pojasnila jim je, da po določbi 2. odstavka 264. člena zakona o splošnem upravnem postopku lahko izda odločbo o razveljavitvi po nadzorstveni pravici samo po uradni dolžnosti ali pa na zahtevo javnega tožilca ali družbenega pravobranilca samoupravljanja. Pojasnila jim je tudi, da glede konkretno navedene odločbe ni podan razlog za razveljavitev po nadzorstveni pravici.

Tožniki v tožbi navajajo, da je tožeča stranka v upravni odločbi z dne 3.11.1992 odločila, da ni podan zakoniti razlog za razveljavitev odločb po nadzorstveni pravici v skladu z 2. odstavkom 264. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Menijo, da je odločba sprejeta na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. Po 3. odstavku 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor so investitorji dolžni odstraniti le del objekta, dograjen po sprejemu odločbe o ustavitvi gradnje, ne pa celega objekta, kot jim nalagajo sporne odločbe. Zato predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Sodišče je moralo tožbo zavreči.

Po določbi 6. člena zakona o upravnih sporih je upravni spor mogoč samo zoper upravni akt. Upravni akt po tem zakonu je akt, s katerim državni organ odloča o kakšni pravici ali obveznosti nekega posameznika ali organizacije v kakšni upravni stvari. Po presoji sodišča izpodbijani akt, s katerim se tožnike obvešča o pravnem mnenju tožene stranke glede možnosti razveljavitve odločb po nadzorstveni pravici, ni upravni akt. Odločbe o inšpekcijskih ukrepih, na katere se tožniki pavšalno sklicujejo v predlogu za razveljavitev po nadzorstveni pravici in v obravnavani tožbi, so se nanašale na posamezne tožnike in bi jih lahko izpodbijali samo individualno.

Tožniki pa so dali tožeči stranki skupni predlog z nekonkretiziranim zahtevkom glede posameznih odločb. Odgovor tožene stranke tožnikom z dne 3.11.1992 torej nima lastnosti upravnega akta, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 2. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih. Sodišče je ta zakon v skladu s 4. členom ustavnega zakona o izvedbi temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.