Sodba U 660/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ni izpolnjen pogoj "in tudi tukaj dejansko živi", če gre za osebo, ki je na začasnem delu v ZR Nemčiji že od 1968 leta.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva, vloženo na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ugotovila je, da tožnica, ki je državljanka Republike Hrvatske, dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, ampak živi že od 31.12.1968 v Nemčiji, kamor je odšla na začasno delo neposredno iz Hrvatske in dejansko v Sloveniji nikdar niti ni živela. Zato tožnica ne izpolnjuje enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na navedeni pravni podlagi.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja, da je sicer res odšla leta 1968 iz Hrvatske direktno v Nemčijo, toda pred 21. leti se je poročila s svojim sedanjim možem, slovenskim državljanom, pa tudi njun sin je slovenski državljan. Vsa družina je čustveno močno navezana na Slovenijo, kamor se nameravajo tudi za stalno vrniti, brž ko bo mogoče. Stanovanjsko vprašanje v Sloveniji sta si uredila z nakupom stanovanjske hiše, kamor pogosto prihajajo in to tudi zaradi vzdrževanja hiše. Sama tekoče govori slovensko in je članica Slovenskega kulturnega društva. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91 - ZDS), po katerem mora državljan druge republike, ki želi pridobiti slovensko državljanstvo na navedeni pravni podlagi, poleg formalno prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji izpolnjevati tudi pogoj, da tukaj dejansko živi. Ker je tožnica na začasnem delu v ZR Nemčiji, kar ni sporno, tega drugega pogoja tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje. Ni namreč mogoče šteti, da nekdo dejansko živi v Sloveniji, če prihaja v Slovenijo le občasno, sicer pa zadovoljuje vse svoje bistvene življenjske potrebe izven nje. Na presojo tega pogoja druge okoliščine, na katere se tožnica sklicuje, same zase ne morejo vplivati; za pridobitev državljanstva na tej pravni podlagi navajane okoliščine niso bistvene.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato tožnica s tožbo ni mogla uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).