Sodba II Ips 130/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 413,12 EUR (prej 99.000 SIT) stroškov revizijskega postopka.

[JEDRO]

Na prvi pogled je res videti, kot da tožnik ni imel možnosti sodelovanja v postopku dokazovanja z izvedencem: ker na izvedenkin ogled pač ni bil povabljen. Vendar je za presojo, ali je bila s to opustitvijo kršena tudi njegova pravica do izjave (katere derivat je tudi pravica do sodelovanja v postopku z izvedencem in pravica biti navzoč na njegovem ogledu), pomembno, ali mu je bila v postopku na prvi stopnji dana možnost obravnavati ekspertizo: predvsem jo kritizirati in z njo polemizirati. To možnost je tožnik vsekakor imel (in jo je delno tudi izkoristil - na primer v vlogi z dne 6.1.2004, v kateri je zatrjeval, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo v obdobju med 18.11.1992 in 1.10.1994, ko je še delal na prejšnjem delovnem mestu), še posebej, ker je izvedenka natančno opisala delo, ki ga je opravljal tožnik pri toženi stranki. Bistveno je torej, da bi tožnik vse svoje pomisleke, stališča, predloge in pripombe (glede tega, ali si je izvedenka ogledala "pravo delovno mesto") lahko izrazil na isti način, kot je to storil z vlogo z dne 6.1.2004 - prav tako bi lahko odgovoril na morebitne izjave predstavnikov tožene stranke ob ogledu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 1.900.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, in sicer kot odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi posledic poklicne bolezni. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 510.277 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2004.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da delo pri toženi stranki po 18.11.1992 ni vplivalo na poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Do invalidske upokojitve je prišlo zaradi vpliva poklicne bolezni, ki pa se ni razvila takrat, ko je bil na delu pri toženi stranki - skratka zaradi dela pri njej tožniku ni nastala zatrjevana škoda.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti načelo pravičnosti in mu dosoditi odškodnino (tudi) za škodo, ki mu ni nastala takrat, ko je bil zaposlen pri toženi stranki. Sicer pa bi bilo treba dati večji pomen izvedenskim mnenjem iz postopka pred invalidsko komisijo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in uporabiti določbe 254. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), po katerih mora sodišče takrat, ko so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja, zahtevati še mnenja drugih izvedencev. Podana je bila tudi kršitev 5. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost sodelovati pri ogledu, ki ga je opravila izvedenka. Tako ni imel možnost dati pripombe na izjave, ki so jih ob ogledu podali predstavniki tožene stranke, niti ni mogel preveriti, ali si je izvedenka sploh ogledala pravo delovno mesto.

Tožena stranka je odgovorila na revizijo, pri čemer zavrača njena pravna naziranja in predlaga, naj jo revizijsko sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Kot je vrhovno sodišče že velikokrat pojasnilo, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z revizijskimi navedbami, s katerimi tožnik izpodbija dokazno oceno, se zato tudi tokrat ni ukvarjalo. V svojih sodbah je tudi že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato kot pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 120/2001, II Ips 663/96, II Ips 616/93). Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno (gl. npr. odločbo II Ips 334/99). Zato revizijsko sodišče zavrača (skonstruiran) revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bil v tem, da sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo izvedenskih mnenj, ki so bila pridobljena v postopku pred invalidsko komisijo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter da ni ravnalo v skladu z določbami 254. čl. ZPP, po katerih bi moralo zaradi nasprotij v mnenjih različnih izvedencev angažirati nove izvedence. Sodišče je imelo namreč pred seboj samo eno izvedensko mnenje, in sicer mnenje T. Š. - drugih izvedencev sploh ni postavilo.

Neutemeljen je revizijski očitek, da tožniku ni bila dana možnost sodelovanja pri dokazovanju z izvedenko, ker da ni bil povabljen na njen ogled delovnega mesta in se zato ni mogel izreči o izjavah, ki so jih takrat dajali predstavniki tožene stranke. Razen tega tudi ne ve, katero delovno mesto si je izvedenka sploh ogledala. V samem izhodišču ima tožnik vsekakor prav: stranka ima pravico sodelovati v postopku dokazovanja z izvedencem, kar zajema tudi pravico biti navzoč na ogledu, ki ga opravi izvedenec. Vendar to ne pomeni, da je vselej, kadar sodišče (oziroma izvedenec) stranke ne povabi na svoj ogled, že podana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Bistveno je namreč, ali je imela stranka možnost sodelovanja, ne pa ali je to možnost tudi izkoristila.

Na prvi pogled je res videti, kot da tožnik te možnosti ni imel: ker na izvedenkin ogled pač ni bil povabljen. Vendar je za presojo, ali je bila s to opustitvijo kršena tudi njegova pravica do izjave (katere derivat je tudi pravica do sodelovanja v postopku z izvedencem in pravica biti navzoč na njegovem ogledu), pomembno, ali mu je bila v postopku na prvi stopnji dana možnost obravnavati ekspertizo: predvsem jo kritizirati in z njo polemizirati. To možnost je tožnik vsekakor imel (in jo je delno tudi izkoristil - na primer v vlogi z dne 6. 1. 2004, v kateri je zatrjeval, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo v obdobju med 18. 11. 1992 in 1. 10. 1994, ko je še delal na prejšnjem delovnem mestu), še posebej, ker je izvedenka natančno opisala delo, ki ga je opravljal tožnik pri toženi stranki. Bistveno je torej, da bi tožnik vse svoje pomisleke, stališča, predloge in pripombe (glede tega, ali si je izvedenka ogledala "pravo delovno mesto") lahko izrazil na isti način, kot je to storil z vlogo z dne 6. 1. 2004 - prav tako bi lahko odgovoril na morebitne izjave predstavnikov tožene stranke ob ogledu.

Končno je neutemeljeno tudi revizijsko stališče, da bi moralo sodišče "po načelu pravičnosti Š...Ć upoštevati vsaj do neke mere", da je tožnik utrpel škodo že pred ustanovitvijo tožene stranke. Pravičnost sama po sebi, če se na njo ne sklicuje pravna norma, ni pravni vir (sodišča sodijo po ustavi in zakonih). In ker za življenjske primere, kakršen je konkreten, zakon ne predvideva uporabe pravičnosti (predvsem ne s tako vsebino, kot jo ponuja revident), je stališče, da tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki tožniku ni nastala v času, ko je bil zaposlen pri njej(1), materialnopravno povsem pravilno. Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. čl. ZPP).

Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. čl. in prvi odstavek 154. čl. ZPP), ki predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo (in davek na dodano vrednost).

Op. št. (1): Revizijsko sodišče je vezano na odločilno ugotovitev, da "delo pri toženi stranki po 18. 11. 1992 na poslabšanje zdravstvenega stanja tožeče stranke ni vplivalo, temveč so nanj vplivale druge številne bolezni", tako da je "do invalidske upokojitve leta 1996 prišlo ob interakciji poklicne bolezni, ki je pri tožniku prisotna že od leta 1993 in jo gre pripisati obremenitvam pri delu pri ETI p. o., in številnih nepoklicnih bolezni".