Sodba I Ips 22/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahtevi zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se tako ugodi, da se pravnomočna sodba spremeni v odločbi o krivdi in o kazni glede obs. v tem obsegu, da se dejanje tega obsojenca pravno opredeli kot napeljevanje h kaznivemu dejanju ponarejanja denarja po 2. odstavku 168. člena v zvezi s 1. odstavkom 23. člena KZ SFRJ, nato pa se za to dejanje obsojencu izreče kazen 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora.

[JEDRO]

Izvršitveno dejanje "si preskrbi denar" pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja po 2. odstavku 168. člena KZJ je podano le, če kdo ponarejen denar sprejme v posest ali prevzame v drugačno svojo razpolago.

[OBRAZLOŽITEV]

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, so bili S.M., Č.Š. in H.M. spoznani za krive, da so storili v sostorilstvu kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 2. odstavku 168. člena KZ SFRJ. Obsojeni so bili obs. S. M. na 2 leti zapora, obs. Č. Š. na 1 leto in 8 mesecev zapora, obs. H. M. pa na 1 leto zapora.

Zagovornik obs. S. M. je pravočasno vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Uveljavlja, da je podana kršitev kazenskega zakona po 2. točki 363. člena v zvezi s 4. točko 365. člena ZKP, ker je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Predlaga, naj se pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva pošlje sodišču prve stopnje v ponovno razsojo. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe je utemeljena.

Zagovornikovi zahtevi je treba pritrditi, ko uveljavlja, da dejanje obs. S. M., kakršno je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni pravilno pravno opredeljeno kot sostorilstvo pri kaznivem dejanju po 2. odstavku 168. člena KZ SFRJ. Kaznivo dejanje po tej določbi stori, "kdor si preskrbi ponarejen denar z namenom, da bi ga spravil v obtok kot pravega", taki znaki kaznivega dejanja pa iz ravnanja imenovanega obsojenca ne izhajajo, niti v tem pogledu, da bi lahko veljal za sostorilca. Izvršitveno dejanje, zajeto v zakonskem besedilu "si preskrbi ponarejen denar" je lahko podano le, če kdo ponarejen denar sprejme v posest ali prevzame v drugačno svojo razpolago.

Za obstoj tega kaznivega dejanja je nepomembno, od koga (od samega ponarejevalca ali od koga drugega) in na kakšen način (odplačno, neodplačno ali celo proti volji prejšnjega razpolagalca) si storilec pridobi ponarejen denar. V sodbi sodišča druge stopnje navedena razlaga, da naj bi kaznivo dejanje storil tudi "vsakdo, ki kakorkoli sodeluje pri preskrbi z denarjem tistega, ki bo v končni fazi tak denar spravil v obtok" je nedovoljeno široka. Razumljivo je, da kaznivo dejanje po 2. odstavku 168. člena KZ SFRJ ne more biti storjeno, če denar sploh ni bil ponarejen ali objektivno ni dosegljiv storilcu, vendar pa to še ne dovoljuje, da bi se smela v sestav kaznivega dejanja iz omenjene določbe vključevati vsa tista predhodna dejanja, s katerimi se ustvarjajo pogoji, da si kdo preskrbi ponarejen denar.

Po določbah kazenskega zakona se taka dejanja štejejo za pripravljalna dejanja, ki v primeru, če jih stori kdo drug, ne pa sam storilec, lahko tudi pomenijo pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja po 1. odstavku 24. člena KZ SFRJ. Razlika med sostorilstvom po 22. členu KZ SFRJ in pomočjo po 24. členu KZ SFRJ je prav v tem, da je pomoč omejena na dejanja, ki (še) ne pomenijo izvršitve kaznivega dejanja. Iz navedb v opisu dejanja, nanašajočih se na obs. S. M., da je v lokalu "ponudil Č. Č. in M. H., da lahko preskrbi večjo količino ponarejenih tolarskih bankovcev", ter da je štiri dni kasneje v istem lokalu "preko še neugotovljene osebe priskrbel 390 ponarejenih tisoč tolarskih bankovcev, za kar naj bi mu drugi plačal 1.350 DEM", ne izhaja, da bi bil obsojenec kakorkoli sodeloval pri skupni izvršitvi kaznivega dejanja, določenega v zakonu z znaki "si preskrbi ponarejen denar".

Obsojenčevo ravnanje ni moglo pomeniti sostorilstva po določbi 22. člena KZ SFRJ niti v tej obliki, da naj bi "kako drugače skupno storil kaznivo dejanje", saj ni bila izražena nobena taka njegova dejavnost, ki bi se vključevala v storitev kaznivega dejanja v tej obliki, da se sprejme v posest ali kako drugače prevzame v razpolago ponarejen denar. Z zagovornikovo zahtevo pa se ni mogoče strinjati toliko, kolikor meni, da naj bi dejanje obsojenca, katerega je bil spoznan za krivega, pomenilo samo pomoč pri storitvi kaznivega dejanja. Namreč, njegovo ponujanje ponarejenega denarja za preprodajo se lahko že šteje za napeljevanje.

Glede na to, da sta soobsojenca njegovo ponudbo sprejela in si tudi pridobila ponarejen denar z namenom, da ga spravita v obtok, se njegova udeležba pri storitvi kaznivega dejanja lahko šteje kot uspelo napeljevanje po 1. odstavku 23. člena KZ SFRJ. Kolikor njegovo dodatno ravnanje poleg ponujanja lahko pomeni še pomoč pri storitvi kaznivega dejanja, je ta kot blažja oblika udeležbe, za katero se udeleženec sme kaznovati tudi mileje, vključena v napeljevanje kot intenzivnejšo obliko udeležbe, za katero se udeleženec kaznuje enako, kakor da bi bil kaznivo dejanje sam storil.

S tem, da je bilo ravnanje obsojenca, ki lahko pomeni le udeležbo v obliki napeljevanja po 1. odstavku 23. člena KZ SFRJ, v pravnomočni sodbi pravno opredeljeno kot sostorilstvo po 22. členu KZ SFRJ, vložena zahteva pravilno uveljavlja, da je podana kršitev kazenskega zakona po 2. točki 363. člena v zvezi s 4. točko 365. člena ZKP. Senat vrhovnega sodišča je zato zagovornikovi zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe ob njenem utemeljenem uveljavljanju razloga po 1. točki 427. člena ugodil tako, da je izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o krivdi in o kazenski sankciji spremenil v tem obsegu, da se ravnanje obsojenca pravno opredeli kot napeljevanje h kaznivemu dejanju po 2. odstavku 168.

člena v zvezi s 1. odstavkom 23. člena KZ SFRJ, nato pa se glede na to spremembo, s katero se obsojencu pripisuje oblika udeležbe, ki pravno pomeni manj intenziven prispevek k storitvi kaznivega dejanja kot sostorilstvo tudi izreče ustrezna nižja kazen enega leta in osmih mesecev zapora.