Sodba II Ips 727/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo dolžna plačati mld. tožniku 241.462,76 SIT (1.007,61 EUR) Šnepremoženjska škoda v višini 700.000 SIT (2.921,04 EUR) zmanjšana za znesek valorizirane akontacijeĆ z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2005 dalje in zakonske zamudne obresti od 450.000 SIT (1.877,82 EUR) od 28.9.2005 do 17.10.2005. V presežku do višine vtoževanega zneska iz naslova nepremoženjske škode z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh strank v delu proti odločitvi o povrnitvi nepremoženjske škode zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

Proti tej sodbi je mld. tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki naloži plačilo celotne zahtevane odškodnine iz naslova nepremoženjske škode s pripadki. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč, delno od njih tudi odstopa (npr. navaja o poznejšem strahu pred iglami, belimi plašči in bolniškimi prostori; da se še vedno zbuja ponoči štirikrat do petkrat na teden, enkrat do dvakrat na noč), in meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Sodišči bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševnih bolečin zaradi strahu. Sklicuje se tudi na sodno prakso v podobnih primerih, in sicer na sodbi Okrajnega sodišča v Celju (P 1456/98 z dne 15.3.2001, II P 430/99 z dne 24.5.2001) in sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu (P 164/2002 z dne 19.5.2004), ki jih prilaga k reviziji, in ob tem meni, da mu je bila prisojena nepravična in neprimerna odškodnina.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da ima še vedno strah pred iglami, belimi plašči in bolniškimi prostori; da se še vedno zbuja ponoči štirikrat do petkrat na teden, enkrat do dvakrat na noč).

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine v višini 150.000 SIT (625,94 EUR), za strah v višini 400.000 SIT (1.669,17 EUR) in za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 150.000 SIT (625,94 EUR) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Podroben dejanski obseg vseh oblik nepremoženjske škode mld. tožnika je razviden iz razlogov na četrti do šesti strani prvostopenjske sodbe in na peti do osmi strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejšo dejansko ugotovitev, in sicer, da je mld. tožnik v prometni nesreči utrpel strah in posledično posttravmatsko stresno motnjo. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah (oziroma nevšečnostih med zdravljenjem, saj telesnih bolečin ni trpel), strahu in začasnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti mld. tožnika, ki jih revizija po nepotrebnem ponavlja, ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje mld. tožnika na sodno prakso v podobnih primerih, in sicer na sodbi Okrajnega sodišča v Celju (P 1456/98 z dne 15.3.2001, II P 430/99 z dne 24.5.2001) in sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu (P 164/2002 z dne 19.5.2004), ki jih prilaga k reviziji. Na navedene primere se je skliceval tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in pritožbeno sodišče mu je v drugem odstavku na šesti strani pritožbene sodbe že odgovorilo, da primeri niso povsem primerljivi z obravnavanim škodnim dogodkom in da morajo sodišča spoštovati tudi načelo individualizacije odškodnine. Primeri tudi po oceni revizijskega sodišča niso podobni obravnavanemu, zato revizija neutemeljeno očita nižjima sodiščema prisojo nepravične in neprimerne odškodnine glede na sodno prakso. Revizijsko sodišče ob tem tudi pripominja, da kot najvišje sodišče v državi ni vezano na sodno prakso nižjih sodišč (še manj na prakso prvostopenjskih sodišč, ki ni prestala pritožbenega preizkusa) in da je za prisojo pravične denarne odškodnine bistvenega pomena ustaljena, enotna sodna praksa, razvidna iz odločb Vrhovnega sodišča.

Skupni prisojeni znesek 700.000 SIT (2.921,04 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe 4,1 takratnih povprečnih neto plač. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode mld. tožnika. Tudi sami zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).