Sodba II Ips 47/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo dolžna plačati tožnici 1.630.000 SIT (6.801,87 EUR) nepremoženjska škoda v višini 2.150.000 SIT (8.971,79 EUR), zmanjšana za znesek valorizirane akontacijeĆ z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2003 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, in od 28.6.2003 do plačila v višini predpisane obrestne mere ter zakonske zamudne obresti od 520.000 SIT (2.169,92 EUR) od 19.3.2003 do 10.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. V presežku do višine vtoževanega zneska iz naslova nepremoženjske škode z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

Proti tej sodbi je tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila pravočasno revizijo. Predlaga, da ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki naloži plačilo nadaljnje odškodnine v višini 1.300.000 SIT (5.424,80 EUR) s pripadki. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč, delno od njih tudi odstopa (npr. da so njene bolečine trajale 7 tednov) in meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Sodišči bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava tožnici prisoditi višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki Š(375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da so tožničine telesne bolečine trajale 7 tednov).

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine v višini 900.000 SIT (3.755,63 EUR), za strah v višini 250.000 SIT (1.043,23 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.000.000 SIT (4.172,93 EUR) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na drugi do četrti strani prvostopenjske sodbe in na drugi strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejšo dejansko ugotovitev, in sicer, da je tožnica kot sopotnica v prometni nezgodi utrpela zlom 7. in 8. rebra levo, odrgnine prsnega koša in predela trebušne stene, udarnino srednjega dela obraza, odlom dveh zobnih kron 1. stopnje (zoba 11 in zoba 42) in omajanost zoba 1. stopnje (zoba 41). Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem, strahu in zmanjšanju življenjskih aktivnosti tožnice, ki jih revizija po nepotrebnem ponavlja, ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera.

Skupni odmerjeni znesek 2.150.000 SIT (8.971,79 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 12,2 takratnih povprečnih neto plač. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).