Sodba U 353/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Rok iz 40. člena zakona o državljanstvu RS je materialni rok, zato zaradi zamude roka vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje in njeno vlogo za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrgla, ker ni bila vložena v šestih mesecih od uveljavitve zakona. V obrazložitvi sklepa tožena stranka ugotavlja, da je navedeni rok, v katerem je bilo treba vložiti vlogo za pridobitev državljanstva, potekel 27.12.1991, tožnica pa je vlogo vložila po tem datumu. Ker je navedeni šestmesečni zakoniti rok materialni rok, s potekom katerega ugasne pravica, katere uveljavitev je vezana na rok, vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Zato tožnica ne more uveljavljati pridobitve državljanstva na tej pravni podlagi, lahko pa vloži vlogo za redno naturalizacijo.

V tožbi tožnica navaja, da je vlogo za pridobitev državljanstva pozabila oddati zaradi skrbi povezanih z materino boleznijo. Navaja, da je mati umrla in bila 27.12.1991 pokopana v Ljubljani. Ker je rojena 18.2.1972 v Ljubljani očetu Makedoncu in materi Slovenki, živi vse življenje v Ljubljani in se čuti Slovenko, kot otrok pa ni imela možnosti da izbere med makedonskim in slovenskim državljanstvom, meni, da zamuda roka v tem primeru ne bi smela tako usodno vplivati na pridobitev slovenskega državljanstva. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi. Sklicuje se na razloge, navedene v izpodbijanem aktu, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je vlogo za pridobitev državljanstva z dne 30.12.1991 in dopolnitev vloge s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje z dne 6.1.1992 tožnica vložila pri 8.1.1992. To vlogo je tožena stranka obravnavala kot vlogo za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Uradni list RS, št. 1/91-I); po svoji vsebini to taka vloga tudi je.

Po določbah 1. odstavka 40. člena navedenega zakona pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če vlogo vloži v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Pridobitev državljanstva na tej pravni podlagi je torej vezan na pogoj, da je bila vloga vložena v navedenem roku, ki je zakoniti materialni rok; zamuda tega roka je imela za posledico prenehanje tožničine pravice, da pridobi državljanstvo na tej pravni podlagi. Zaradi zamude takega roka ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje, ki se po zakonu o splošnem upravnem postopku (103. in naslednjih členih ZUP) dovoli, če stranka iz opravičenih vzrokov zamudi kakšno dejanje v postopku, ne pa, če gre za zamudo zakonitega roka, v katerem bi morala stranka vložiti vlogo, na podlagi katere bi se upravni postopek šele uvedel. Zato v tem primeru ni pomembno, zaradi kakšnih okoliščin je tožnica navedeni zakoniti rok zamudila. Izpodbijani akt je po presoji sodišča zakonit. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUP in ZUS se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno uporabljata kot republiška predpisa.