Sklep II Ips 982/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

[JEDRO]

Tožnik je 20.9.2003 na CSD podpisal izjavo o priznanju očetovstva prve toženke (podpisal je najmanj šestkrat) pod vplivom sugestij socialne delavke. Ko je med sestankom socialna delavka zapustila skupni prostor, se je nadaljnjemu podpisovanju listin uprl. Takrat je torej sila prenehala. S pretekom enega leta od prenehanja sile oziroma 21.9.2004 je prenehala tožnikova pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne izjave o priznanju očetovstva (prvi odstavek 99. člena OZ).

Dejstvo, da tožnik 10.9.2003 ni dojel, da je izpolnil vse potrebne formalnosti za pravno veljavno priznanje očetovstva, ne omogoča pravnega sklepanja, da je izjavo podpisal v zmoti. Zmota v smislu pravnega pojma iz prvega odstavka 46. člena OZ se mora nanašati na okoliščine, zaradi katerih domnevni oče očetovstva ne bi priznal. Za odločilno okoliščino, kaj podpisuje, je tožnik v času podpisovanja vedel.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikova volja 10.9.2003 v času podpisovanja izjave o priznanju očetovstva ni bila svobodna in odločilo, da se njegova izjava v zapisniku Centra za socialno delo (CSD v nadaljevanju) Novo mesto z 10.9.2003, da je oče prvo toženke, ki jo je 27.5.2003 rodila druga toženka v Kranju, razveljavi. Toženo stranko je še zavezalo k povrnitvi tožnikovih pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je pritožbi prve toženke ugodilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo v 1. in 2. točki izreka ter dne 15.7.2005 vloženo tožbo zavrglo. Tožniku je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Postavilo se je na stališče, da je tožnik zamudil prekluzivni enoletni rok za vložitev tožbe, ki je začel teči takoj, ko je sila prenehala. To je bilo takrat, ko je socialna delavka še med sestankom 10.9.2003, zapustila skupni prostor, saj se je nadaljnjemu podpisovanju listin tožnik uprl. Ni soglašalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da je rok za izpodbijanje priznanja očetovstva začel teči šele 28.4.2005, ko je tožnik prejel tožbo za plačevanje preživnine in se je posvetoval z odvetnico.

Tožnik je vložil revizijo zoper izpodbijani sklep iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Povzema ugotovljeno dejansko stanje. Tega, kar je podpisoval, ni prebral. Bil je upravičeno v bistveni zmoti o veljavnosti in dokončnosti izjave o priznanju očetovstva. K podpisu izjave se ni odzval prostovoljno, s podpisovanjem izjave pa je prenehal, preden je podpisal izjavo tam, kjer se izjava potrdi s podpisom. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo in toženi stranki naloži v plačilo njegove pravdne stroške.

Prva toženka v odgovoru na revizijo poudarja, da ni šlo za nobeno prisilo CSD-ja. Če ob podpisu izjave o priznanju očetovstva posameznik ni čisto prepričan, da dela prav, to še ne pomeni, da gre za napake volje. To pomeni, da se zaveda posledic, ni pa prepričan, ali jih je pripravljen prevzeti nase ali pa bi se jim raje še naprej izogibal. Navedbe, da tožnik tega, kar je podpisal, ni prebral, so protispisne.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 73/2007), je brez pomena revizijska navedba, da tožnik ni prebral izjave o priznanju očetovstva. Nasprotuje namreč ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je tožnik vedel, kaj podpisuje.

Tožnik napada materialnopravno pravilnost presoje o tem, ali je v času priznanja očetovstva bil v zmoti ali ne, in, ali je tožbo za izpodbijanje vložil v enoletnem roku.

Revizijsko sodišče soglaša s pritožbenim sodiščem, da je bila tožba vložena prepozno. Kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje je tožnik 20.9.2003 na CSD podpisal izjavo o priznanju očetovstva prve toženke (podpisal je najmanj šestkrat) pod vplivom sugestij socialne delavke. Ko je med sestankom socialna delavka zapustila skupni prostor, se je nadaljnjemu podpisovanju listin uprl. Takrat je torej sila prenehala. S pretekom enega leta od prenehanja sile oziroma 21.9.2004 je prenehala tožnikova pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne izjave o priznanju očetovstva (prvi odstavek 99. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/2001, 28/2006). Navedeno pravno sklepanje glede zamude prekluzivnega roka je logična posledica dejanskih ugotovitev, v reviziji ponujena razlaga, po kateri naj bi pri subjektivnem roku upoštevali okoliščine na strani tožnika (da je bil v času mladoletnosti obravnavan pred sodiščem zaradi izvrševanja kaznivih dejanj, da so mu bili izrečeni vzgojni ukrepi nadzora organa socialnega varstva, da je bilo sodelovanje CSD s tožnikom težavno...), pa ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik ni bil v zmoti. Oprlo se je na tožnikovo izpoved, da je vedel, kaj podpisuje. Vedel je torej, da priznava očetovstvo. Tudi če se ob podpisovanju priznanja ni zavedal vseh posledic in odgovornosti, ki jih prinaša očetovstvo otroka, to na veljavnost priznanja ne more vplivati. Revizijsko sodišče poudarja, da mora zmota obstajati glede očetovstva samega, ne pa glede (kot se izraža tožnik) veljavnosti izjave o priznanju. Dejstvo, da tožnik 10.9.2003 ni dojel, da je izpolnil vse potrebne formalnosti za pravno veljavno priznanje očetovstva, ne omogoča pravnega sklepanja, da je izjavo podpisal v zmoti. Zmota v smislu pravnega pojma iz prvega odstavka 46. člena OZ se mora nanašati na okoliščine, ki se po običajih v pravnem prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila (oziroma v tem primeru izjave ne bi podpisala). Če gre za priznanje očetovstva, so to okoliščine, zaradi katerih domnevni oče očetovstva ne bi priznal. Za odločilno okoliščino, kaj podpisuje, je tožnik v času podpisovanja vedel, zato s sklicevanjem na okoliščine, ki v zvezi s priznanjem očetovstva niso odločilne, z revizijo ne more uspeti.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške. Prva toženka je na revizijo odgovorila in priglasila pravdne stroške, vendar je revizijsko sodišče odločilo, da sama trpi stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.