Sklep II Ips 551/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže. Tožniki sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo.

[JEDRO] Za presojo vrednosti izpodbijanega dela sodbe ni pomembno število tožnikov, ki so po pravnomočni sodbi upravičeni do tožencu v plačilo naloženega zneska. Določba drugega odstavka 41. člena ZPP, da se v primeru pasivnega sosporništva dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, je namreč po analogiji uporabljiva tudi za aktivno sosporništvo, saj se morajo procesni položaji, ki so v bistvenem enaki, obravnavati enako.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora plačati vsakemu izmed tožnikov po 2.386 EUR z obrestmi, ki jih priznava Banka Celje d.d. za devizne vloge, vezane nad eno leto, od vložitve tožbe do plačila, vse v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalnem tečaju Banke Celje na dan plačila, ter tožnikom povrniti njihove pravdne stroške; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopnje, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožnikom, ki so nanjo odgovorili in predlagali predvsem njeno zavrženje, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija ni dovoljena. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Izrek pravnomočne sodbe v izpodbijanem (obsodilnem) delu določa, da je toženec dolžan plačati vsakemu izmed tožnikov po 2.386 EUR v tolarski protivrednosti (s pripadki). Tolarska protivrednost tega zneska pa v nobenem primeru ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. To velja tako za primer preračuna po tečaju ob vložitvi tožbe (tedaj še v DEM izražene vrednosti zahtevka), ki je po utrjenem stališču sodne prakse odločilen za presojo vrednosti v tuji valuti izraženih zahtevkov, kot tudi za primer preračuna po za toženca najugodnejši varianti (celo na primer po prodajnem tečaju Banke Celje d.d. ob odločanju na revizijski stopnji, ki je presegal 239 SIT za 1 EUR). Pri tem ni pomembno za presojo vrednosti izpodbijanega dela sodbe število tožnikov, ki so po pravnomočni sodbi upravičeni do tožencu v plačilo naloženega zneska. Določba drugega odstavka 41. člena ZPP, da se v primeru pasivnega sosporništva dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, je namreč po analogiji uporabljiva tudi za aktivno sosporništvo, saj se morajo procesni položaji, ki so v bistvenem enaki, obravnavati enako. Zato je bilo treba po obrazloženem toženčevo revizijo na podlagi določbe 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Odločitev o revizijskih stroških tožnikov temelji na določbi prvega dostavka 155. člena ZPP, saj stroškov odgovora na nedovoljeno revizijo ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.