Sodba U 996/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 21.9.1992.

[JEDRO] Samo na podlagi dejstva, da je določena oseba zaposlena v tujini, ni mogoče zanesljivo sklepati, da ta oseba dejansko ne živi v Republiki Sloveniji.

[OBRAZLOŽITEV] Tožena stranka ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS). V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da ima tožnik, ki je državljan Republike Hrvaške, od leta 1976 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je že leta 1967 iz Hrvaške odšel v tujino, kjer ves čas živi in dela. Glede na to ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev za sprejem v državljanstvo - to je dejansko življenje v Sloveniji. Proti tej odločbi je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da je res na začasnem delu v Avstriji, da pa na svoj dom v Republiki Sloveniji, kjer živi tudi njegova družina, prihaja tedensko in da zato ni mogoče trditi, da živi v tujini. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Sodišče je to tožbo dne 24.11.1992 poslalo toženi stranki zaradi odgovora na tožbo in z zahtevo, da naj v roku 20 dni pošlje sodišču vse spise, ki se nanašajo na to zadevo. Ker tožena stranka tudi na novo zahtevo sodišča, ki jo je prejela dne 2.8.1993, ni poslala upravnih spisov oziroma sporočila morebitnih zadržkov, je sodišče na podlagi 3. odstavka 33. člena zakona o upravnih sporih odločilo v tej stvari brez upravnih spisov. Tožba je utemeljena. Pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v zakonu o državljanstvu Republike Slovenije ni opredeljen. Zato mora vsebino tega pojma določiti organ, ki ta predpis uporablja, upoštevajoč vse konkretne okoliščine posameznega primera. Če gre za osebo, ki je na začasnem delu v tujini, so za pravilen zaključek o tem, kje ta oseba dejansko živi, pomembne tudi okoliščine kot so: kje živi njena družina, kako pogosto prihaja iz tujine ter kje opravlja pretežni del svojih bistvenih življenjskih aktivnosti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerih izvedenih dokazov je tožena stranka ugotovila, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Samo na podlagi okoliščine, da je tožnik zaposlen v tujini, po mnenju sodišče še ni mogoče povsem zanesljivo sklepati, da tožnik tudi dejansko živi v tujini. Zato mora tožena stranka v novem postopku z zaslišanjem tožnika ter izvedbo eventualno drugih dokazov zanesljivo ugotoviti ali tožnik dejansko živi v Sloveniji ali v tujini in ugotovljeno dejansko stanje tudi ustrezno obrazložiti. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).