Sodba U 562/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO] Dejansko življenje v Sloveniji je eden od pogojev za pridobitev državljanstva po 40. členu ZDS.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 30/91-I). Ugotovila je, da tožnica, ki je hrvaška državljanka, živi in dela v ZR Nemčiji, kamor je odšla že leta 1971 iz Republike Hrvaške ter tako ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva na navedeni pravni podlagi. V tožbi tožnica uveljavlja, da je v izpodbjani odločbi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in v zvezi s tem zakon nepravilno uporabljen. Poudarja, da je imela na dan plebiscita prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, kjer stalno živi od 5.7.1972, to je od sklenitve zakonske zveze s Slovencem. Navaja, da se je že takrat preselila k moževim staršem. V letu 1975 sta z možem začela graditi stanovanjsko hišo v ..., kjer sedaj z možem živi, na navedenem naslovu je stalno prijavljena in ima osebno izkaznico z dne 5.5.1989. Res je od sklenitve zakonske zveze zaposlena v Nemčiji, enako tudi mož, vendar gre le za začasno delo, stalno pa živita v Sloveniji. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožba ni utemeljena. V stvari gre za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), po katerem državljan druge republike pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti. Ker tožnica dela v ZR Nemčiji, kjer z možem živita, pa čeprav začasno, kot navaja v tožbi, je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnica v Sloveniji dejansko ne živi. Okoliščine, na katere se tožnica sklicuje v tožbi (zakonska zveza s slovenskim državljanom, slovenska osebna izkaznica in lastništvo stanovanjske hiše), za pridobitev državljanstva na tej pravni podlagi niso pomembne, prijavljeno stalno prebivališče od sklenitve zakonske zveze dalje pa kaže le na to, da tožnica pogoj prijavljenega stalnega prebivališča na dan 23.12.1990 izpolnjuje; vendar ker ne izpolnjuje vseh pogojev, na navedeni pravni podlagi državljanstva ne more pridobiti. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).