Sodba U 892/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO] Državljan druge republike, ki dne 23.12.1990 v Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča ne izpolnjuje enega izmed pogojev, ki jih za pridobitev državljanstva določa 40. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

[OBRAZLOŽITEV] Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da tožnik na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. 12. 1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, zato ne izpolnjuje enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožnik je stalno prebivališče v Sloveniji prijavil dne 18.7.1991, pred tem datumom pa je imel v Sloveniji prijavljeno le začasno prebivališče. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in navaja, da je po njegovi evidenci dne 23. 12. 1990 imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, o čemer bo poiskal ustrezne dokaze. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in še navaja, da je datum tožnikove prijave stalnega prebivališča ugotovila na podlagi vpogleda v računalniško voden register stalnega prebivalstva. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena. V obravnavanem primeru gre za pridobitev državljanstva po določbi 40. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št 1/91-I in 30/91-I - ZDS). Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita, to je dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno morata biti torej izpolnjena oba predpisana pogoja. Po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnik na dan plebiscita dne 23.12.1990, v Republiki Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča in zato eden od pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ni izpolnjen. Da tožnik dne 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji izhaja tako iz tožnikove vloge za pridobitev državljanstva, iz katere izhaja, da je tožnik prijavil stalno prebivališče v Sloveniji dne 18. 7. 1991, kot tudi iz uradnih podatkov Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana, iz katerih je razvidno, da je imel tožnik od leta 1987 dalje v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče, stalno prebivališče pa je prijavil 18.7.1991. Ker torej iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da tožnik v Republiki Sloveniji dne 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, je odločitev tožene stranke pravilna. Tožnik ne more uspeti s pavšalnim ugovorom, da so ugotovitve tožene stranke napačne, zlasti ker za svojo trditev, da je imel tudi dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji ne navaja nobenih dokazov. Ker je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije Ur. list RS, št. 1/91-I).