Sklep U 828/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrže.

[JEDRO] Sodišče zavrže tožbo, če tožena stranka Ministrstvo za notranje zadeve kot prvostopni organ na podlagi 21. člena ZTuj tožniku ni omogočilo, da bi se zoper njeno odločbo pritožil.

[OBRAZLOŽITEV] Tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ugotovila je, da ne izpolnjuje pogoja po 16. členu zakona o tujcih, kjer je določeno, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena navedenega zakona. Tožnik ne izpolnjuje pogoja tri letnega dovoljenja za začasno prebivanje, zaradi česar tožena stranka njegovi prošnji ni ugodila. Tožnik je predlagal, da sodišče odpravi takšno odločbo. Navajal je, da izpolnjuje pogoje po 13. in 17. členu zakona o tujcih za dovoljenje za stalno bivanje. Je solastnik nepremičnine z gospo, s katero že od leta 1978 živi v izvenzakonski skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo. To lahko potrdijo kot priče - njegovi sosedje. Leta 1984 sta sklenila darilno pogodbo in pridobila nepremično premoženje. Sporazumela sta se, da je bila nepremičnina kupljena na tožnikov priimek. Odločba tožene stranke torej ni zakonita. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da tožnik ni imel prijavljenega prebivališča v Republiki Sloveniji. V Sloveniji neprekinjeno še ne prebiva tri leta, na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, zato ne izpolnjuje pogojev po 16. členu zakona o tujcih. Tožbo je bilo treba zavreči. Tožena stranka je v pravnem pouku izpodbijane odločbe navedla, da je njena odločba dokončna v upravnem postopku in da je zoper njo dovoljena tožba na Vrhovno sodišče RS. Tožnik je vložil prošnjo za dovoljenje za stalno prebivanje, zaradi česar je postopek presojati po določbah 16. in 21. člena zakona o tujcih (ZTuj - Uradni list RS, št. 1/91-I). V 21. členu so določene odločitve v zvezi z začasnim in stalnim prebivanjem, čeprav 2. odstavek izrecno ne govori o zavrnitvi prošnje za stalno prebivanje. V 3. odstavku je dovoljena pritožba v vseh primerih, ne glede na začasno ali stalno prebivanje. Zato sodišče sklepa, da bi morala tožena stranka v pravnem pouku navesti, da je zoper njeno odločbo dovoljena pritožba na vlado Republike Slovenije. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86) je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabiti na ozemlju Republike Slovenije, ker ne nasprotuje njenemu pravnemu redu in ker v ustavnem zakonu ni drugače določeno. V 6. odstavku 210. člena zakona o splošnem upravnem postopku je določeno, da v primeru, ko je zoper odločbo dovoljena pritožba, stranka pa je bila napačno poučena, da pritožba ni dovoljena in da je mogoč zoper odločbo upravni spor, teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena. V upravnem sporu sodišče zavrže tožbo s sklepom, med drugim tudi, če je bila zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, mogoča pritožba, pa sploh ni bila vložena (4. točka 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih - Uradni list SFRJ št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona). Ker je torej zoper odločbo tožene stranke o zavrnitvi prošnje tožnika za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji dovoljena pritožba, je moralo sodišče na podlagi navedene določbe 30. člena zakona o upravnih sporih odločiti kot v izreku.