Sodba U 1166/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO] Zavrnitev tožbe, ker tožeča stranka dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, ampak v tujini (ZR Nemčija).

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožničini vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnica vložila pri pristojnemu organu občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je tožnica na dan 23.12.1990 sicer imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar pa je bilo ugotovljeno, da tožnica živi in dela v tujini. S tem pa ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona. Zato tožena stranka tožničini vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ni mogla ugoditi. Tožnica v tožbi navaja, da je res na začasnem delu v Zvezni Republiki Nemčiji, vendar tam biva le začasno in je tudi na dan, naveden v 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, tam bivala le začasno. V Republiki Sloveniji ima stanovanjsko hišo, v kateri je v kritičnem času, pomembnem za pridobitev državljanstva, dejansko živela, v njej pa dejansko živi še danes. Je vdova po pokojnem možu, s katerim je živela v Sloveniji, v izvenzakonski skupnosti od 1971. leta, od 1984. leta do njegove smrti 1989 pa v zakonski skupnosti. Pokojnik je bil državljan SFRJ in SRS. Vsa leta, ko je zaposlena v tujini, se redno, skoraj vsak konec tedna, za vse praznike in dopuste vrača v Republiko Slovenijo, saj biva začasno v južnem delu Bavarske in ji zato relativno majhna oddaljenost takšne obiske tudi omogoča. Tako dejansko živi v Republiki Sloveniji in je tu dejansko živela vse od 1971. leta naprej. V Republiki Sloveniji je izključna lastnica povsem opreljene stanovanjske hiše, v kateri prebiva, le na delo odhaja v Zvezno Republiko Nemčijo in se v prostem času zopet vrača nazaj. Zmotna je pravna ocena izpodbijane odločbe, da dejansko živi v tujini in ne v Sloveniji. Ob pravilni uporabi prava bi izpodbijana odločba morala ugotoviti prav nasprotno, da namreč dejansko živi v Republiki Sloveniji in v posledici tega njeni prošnji za pridobitev državljanstva ugoditi. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje zakonitega pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, saj to izhaja iz podatkov v upravnih spisih (tožničina vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dne 12.12.1991; tožničina izjava, priložena tožničini vlogi za pridobitev državljanstva, z dne 10.12.1991; dopis Oddelka za notranje zadeve občine toženi stranki z dne 27.7.1992, s priloženim zapisnikom o tožničinem zaslišanju dne 20.7.1992 pri tem oddelku; pooblastilo tožnice z dne 26.7.1992 drugi osebi za prejem odločbe). Po 1. odstavku 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6. mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožnica kot državljanka druge republike (Hrvatske) namreč v Republiki Sloveniji dejansko ne živi, kar izhaja iz navedenih podatkov in listin v upravnih spisih in iz njenih navedb v tožbi. Zato je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila tožničini vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Sodišče pojasnjuje tožnici, da njene tožbene navedbe o tem, da je na dan 23.12.1990 dejansko živela v svoji hiši v Republiki Sloveniji, da v Zvezni Republiki Nemčiji živi zgolj začasno, da je lastnica povsem opremljene stanovanjske hiše, v kateri prebiva, le na delo odhaja v Zvezno Republiko Nemčijo in se v prostem času zopet vrača nazaj z južne Bavarske, ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona. Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki so po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis.