Sodba U 713/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Oseba, ki je na začasnem delu v ZR Nemčiji, od koder le občasno prihaja v Slovenijo, dejansko ne živi v Sloveniji.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi. Svojo odločitev tožena stranka utemeljuje z ugotovitvijo, da je tožnica, ki je državljanka Republike Bosne in Hercegovine, sicer imela dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa dela in živi v tujini, zaradi česar ne izpolnjuje enega izmed kumulativno določenih pogojev po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Zoper to odločbo tožene stranke je tožnica sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da je le na začasnem delu v Zvezni Republiki Nemčiji in da se zato ne more šteti, da tam dejansko tudi živi. V Sloveniji ima prijavljeno stalno prebivališče že od leta 1975. Mož in sin sta slovenska državljana. Z možem gradita stanovanjsko hišo, v katero se bosta v kratkem vselila. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne, ker je iz podatkov upravnih spisov razvidno, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno samo, ali tožnica dejansko živi v Republiki Sloveniji. Pojem "dejanskega življenja v Republiki Sloveniji", kot eden od temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZDS) v zakonu ni opredeljen. Gre torej za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki ta zakon uporablja. Glede na nesporno dejstvo, da je tožnica ves čas zaposlena v Zvezni Republiki Nemčiji - od koder lahko le občasno prihaja v Slovenijo, na naslov kjer ima prijavljeno stalno prebivališče - je po mnenju sodišča pravilen sklep tožene stranke, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji. Tudi okoliščine, ki jih tožnica navaja v tožbi, ne izpodbijajo ugotovitve tožene stranke, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji.

Ker je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, je sodišče, na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Navedeni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).