Sodba U 937/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Nepravočasna pritožba zoper sklep prvostopnega organa, s katerim je bila zavržena tožnikova zahteva za denacionalizacijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Občinskega sekretariata za gospodarstvo in družbenoekonomski razvoj občine z dne 18.6.1992, s katero je bila zavržena tožnikova pritožba zoper sklep z dne 11.5.1992, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo z dne 25.3.1992. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je tožnik sklep z dne 11.5.1992 prejel 13.5.1992, pritožbo pa je vložil dne 5.6.1992, torej po preteku 15 dnevnega pritožbenega roka. Zato je prvostopni organ utemeljeno tožnikovo pritožbo zavrgel kot nepravočasno.

Tožnik v tožbi navaja, da ima pravico do vrnitve denarja, ki ga je njegova pokojna mati posodila in ki je bil posredno nacionaliziran. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet odločanja v tem upravnem sporu ni presoja zakonitosti odločbe prvostopnega organa z dne 11.5.1992, s katero je bila zavržena tožnikova zahteva za denacionalizacijo. V tem upravnem sporu lahko sodišče presoja le zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo prvostopnega organa z dne 18.6.1992 (o zavrženju tožnikove pritožbe zoper odločbo z dne 11.5.1992).

Sodišče na podlagi vročilnic, ki so v upravnih spisih, ugotavlja, da je zakonski 15 dnevni rok za pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa z dne 11.5.1992 tožniku potekel 29.5.1992, pritožbo pa je vložil šele 5.6.1992, torej s 7 dnevno zamudo. Zato je prvostopni organ pravilno postopil, ko je tožnikovo pritožbo zavrgel kot prepozno. Tožnik v pritožbi, o kateri je odločila tožena stranka, ni zatrjeval, da je bila njegova pritožba pravočasna, niti ni navajal upravičenih vzrokov za zamudo pritožbenega roka oziroma predlagal vrnitev v prešnje stanje. Tudi v tožbi tožnik ne izpodbija ugotovitve tožene stranke glede nepravočasnosti vložene pritožbe. Tožnik samo ponavlja navedbe glede upravičenosti njegove zahteve za denacionalizacijo, kar pa kot je že bilo rečeno, ne more biti predmet tega upravnega spora.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita in da tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Svojo odločitev je sodišče oprlo na določbo 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče skladno z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.