Sodba U 767/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO] Tožnika nista imela prijavljenega stalnega prebivališča v R Sloveniji na dan 23.12.1990, zato ne izpolnjujeta pogoja za pridobitev državljanstva po 1. odst. 40. člena ZDS. Razlogi za neprijavljeno stalno prebivališče so pravno irelevantni.

[OBRAZLOŽITEV] Tožnika, ki sta državljana Republike Bosne in Hercegovine, sta dne 7.11.1991 vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo to prošnjo zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja,da tožnika ne izpolnjujeta bistvenega pogoja za pridobitev državljanstva na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), ker nista imela na dan 23.12.1990 prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Tožnik je bil v Sloveniji stalno prijavljen od rojstva do 13.9.1989, ko se je odjavil v Bosno in Hercegovino, stalno prebivališče v Sloveniji pa je ponovno prijavil 18.3.1991, medtem ko je tožnica stalno prebivališče v Sloveniji prijavila 23.5.1991. Zoper to odločbo sta tožnika sprožila upravni spor. V tožbi navajata, da je bil edini razlog za tožnikovo odjavo stalnega prebivališča v Sloveniji v času od 13.9.1989 do 18.3.1991, ker je bil v tem času zaposlen kot avtoprevoznik v Bosni in Hercegovini. Tožnik in tožnica sta se poročila v Sloveniji 11.5.1991 in je po poroki tudi tožnica prijavila stalno prebivališče v Sloveniji. Tožnika smiselno predlagata odpravo izpodbijane odločbe. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, ker tožnika glede prijave stalnega prebivališča ne izpolnjujeta enega od bistvenih zakonskih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožnika pa bosta lahko ponovno uveljavljala pravico pridobitve državljanstva Republike Slovenije, ko bosta izpolnjevala pogoje na podlagi redne naturalizacije. Tožba ni utemeljena. Državljan druge republike (nekdanje SFRJ) lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena že citiranega zakona, če izpolnjuje pogoje določene v tem predpisu. Med temi kumulativno določenimi pogoji je tudi pogoj, da je imel prosilec v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990. Tožena stranka je ugotovila, da tožnika tega zakonskega pogoja ne izpolnjujeta. Te ugotovitve tožene stranke tožnika tudi v tožbi ne izpodbijata. Razlogi, ki jih navaja tožnik za svojo prekinitev prijave stalnega prebivlišča v Sloveniji v obdobju september 1989 - marec 1991, so pravno neupoštevni za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita in zato tožnika s tožbo nista mogla uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).