Sodba II Ips 7/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je tožniku prisodilo 4.600.000 SIT odškodnine (od tega 1.700.000 SIT za telesne bolečine, 400.000 SIT za strah in 2.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri tem pa je upoštevalo plačano akontacijo 2.180.0000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo glede odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Soglašalo je s prvostopenjskim sodiščem, da je denarna odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.600.000 SIT pravična.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša prisojeno odškodnino za 2.300.000 SIT s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njegove stroške postopka. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Tožniku pripada odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini, zahtevani s tožbo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji je sporna višina odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da se je tožnik 17.12. 2001 poškodoval v prometni nesreči. Utrpel je kompresijski zlom 12. prsnega vretenca in zvin vratne hrbtenice. Nevroloških izpadov ni bilo. Zdravil se je ambulantno. Tri mesece je nosil steznik. Poškodbe so mu pustile trajne posledice v smislu omejene gibljivosti prsno ledvene hrbtenice in nekoliko stisnjenega telesa 12. prsnega vretenca. Tožnik ni zmožen za dvigovanje in prenašanje težjih bremen niti za aktivnosti, ki zahtevajo daljšo prisiljeno držo in daljše sedenje.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 1.700.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000 SIT in za strah 400.000 SIT (v tem delu je bilo sicer tožnikovemu zahtevku v celoti ugodeno), pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Odškodnina 4.600.000 SIT, ki je v času izdaje prvostopenjske sodbe predstavljala 25 povprečnih neto plač, je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007) tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.