Sodba U 780/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ni izpolnjen pogoj dejanskega prebivanja; pojem dejanskega prebivanja ni enak pojmu stalnega prebivališča, kot ga urejajo predpisi o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da ima tožnik od 24.7.1989 sicer prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, toda dejansko tu ni nikdar živel, ker se je že pred prijavo stalnega prebivališča nahajal na začasnem delu v Avstriji, kamor je odšel leta 1972. Na tej podlagi zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka napačno ugotavlja, da ni nikoli bival v Sloveniji in da stalno živi v Avstriji. Navaja, da je v Sloveniji pred leti zgradil stanovanjsko hišo, kjer je njegov stalen dom in stalno prebivališče, kamor se vrača vsak konec tedna in kamor se bo tudi vrnil, ker mu bo kmalu pretekla delovna pogodba. Meni, da je treba bivanje v Sloveniji presojati po statusu stalnega prebivališča, saj ni mogel biti namen zakonodajalca, da delavcem na začasnem delu v tujini ne bi zagotovil državljanskih pravic in jih postavil v slabši položaj od tistih oseb iz drugih republik, ki si niso same našle dela v tujini, ampak brez dela čakajo in imajo zagotovljene vse pravice. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91, 30/91-I in 38/92 - ZDS). Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita, to je 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tudi dejansko tukaj živi. Dejansko življenje se ugotavlja po kraju, v katerem prizadeti v pretežni meri zadovoljuje svoje življenjske potrebe, zato pojem dejanskega življenja ni enak pojmu stalnega prebivališča, kot ga urejajo predpisi o evidenci nastanitve občanov in o registru stalnega prebivališča kot neutemeljeno meni tožnik. Ker je tožnik na začasnem delu v Avstriji in prihaja po lastni izjavi, dani v upravnem postopku dne 28.5.1992, enkrat mesečno k sorodnikom v Slovenijo, tudi po presoji sodišča pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ne izpolnjuje; lastništvo nepremičnin in namen vrnitve na presojo tega pogoja ne moreta vplivati.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I).