Sodba II Ips 743/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Revizijski očitek zmotne uporabe prava, ki po vsebini pomeni nestrinjanje z dokazno oceno glede posameznih dejstev, v skladu z določbo 3. odstavka 370. člena ZPP ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnica se je telesno poškodovala v prometni nesreči dne 30.1.1999, katero je povzročil zavarovanec tožene stranke. Utrpela je zvin vratne hrbtenice in udarnino na glavi, zaradi česar ji je bila s pravnomočno sodbo prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 850.000 SIT (700.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 150.000 SIT za strah), od česar je sodišče odštelo revaloriziran, že plačan znesek iz tega naslova in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 53.880 SIT, medtem ko je v presežku (za 1.446.200 SIT) tožničin zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.

Revizijo je tožnica vložila glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi ji morale biti po njenem mnenju priznane odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnica v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Zatrjuje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve zahtevku za plačilo odškodnine v celoti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija predstavlja izredno pravno sredstvo in v tretjem odstavku 370. člena ZPP je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V dokaznem postopku na prvi in drugi stopnji se je ugotovilo, da tožnica ni utrpela pretresa možganov. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato so neutemeljene vse tiste revizijske navedbe, ki grajajo neizpodbitno ugotovljeno dejstvo - da tožnica ni utrpela pretresa možganov. Nestrinjanje z dokazno oceno sodi v okvir ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijski očitek zmotne uporabe prava, ki po vsebini pomeni nestrinjanje z dokazno oceno glede posameznih dejstev, v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni utemeljen. Utemeljen je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da glede na ugotovljeno dejansko stanje in ugotovitve izvedencev, da pri tožnici ni nobenih znakov trajnih posledic, ni podlage za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožnici pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode slednja utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi jo po njenem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen, tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela zvin vratne hrbtenice in udarnino na glavi. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskih mnenjih dr. A. M. in dr. V. S., izpovedbi tožnice ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče upoštevalo in pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, odmaknjenost škodnega dogodka, neugodnosti, ki jih je tožnica prestala v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja. Načelo individualizacije višine odškodnine mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožnici pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo.

Revizija se sklicuje tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je ne konkretizira, zato revizijsko sodišče v tem delu revizije ni moglo preizkusiti (371. člen ZPP).

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.