Sodba in sklep II Ips 266/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže, v ostalem pa zavrne.

[JEDRO] Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV] 1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik 23. 4. 2000 poškodoval na delovnem mestu pri zavarovancu toženke (tožnikovem delodajalcu). Presodilo je, da je škodo povzročil toženkin zavarovanec in da zanjo odgovarja toženka, ki je z njim sklenila premoženjsko zavarovanje pred odgovornostjo za škodo. Odločilo je, da mora toženka tožniku plačati 434 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (od tega 2.503,76 EUR za telesne bolečine, 834,59 EUR za strah in 1.877,82 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, upoštevaje pri tem plačano valorizirano akontacijo 4.782,17 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2002 dalje in zakonske zamudne obresti od 4.172,93 EUR za čas 23. 10. 2002 do 2. 6. 2003 dalje. Kar je tožnik zahteval več je sodišče zavrnilo. 2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo in toženkino pritožbo glede odločitve o odškodnini zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. 3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija pravnomočno zavrnjeni del zahtevka 5.842,10 EUR (odškodnine za nepremoženjsko škodo) in 166,92 EUR (odškodnine za premoženjsko škodo), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prisojena odškodnina je prenizka. Sodišče pri odmeri ni upoštevalo časa čakanja na odškodnino. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila. 5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena. 6. Revizija glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena. Izpodbijani del pravnomočne sodbe znaša 6.009,02 EUR. Od navedenega se znesek 5.842,09 EUR nanaša na nepremoženjsko škodo, znesek 166,92 EUR pa na premoženjsko. Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago in to tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 73/2007) vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša 166,92 EUR, s čimer ni presežena za dovoljenost revizije predpisana meja 4.172,93 EUR iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Tožnikova revizija torej v tem delu ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo, po 377. členu ZPP zavrglo. 7. Sodišči sta pravilno uporabili določbe materialnega prava in prisodili pravično denarno odškodnino. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. 8. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovili sta, da je tožnik utrpel nateg mišic rame in delno natrganje supraspinatne mišice. Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči vsa pravno pomembna dejstva (ugotovitve na peti do sedmi strani prvostopenjske sodbe in tretji do četrti strani drugostopenjske sodbe) pravilno pravno ovrednotili, zato je pravilna odločitev, da tožnik nima pravice do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo (z izpodbijano sodbo je bilo tožniku odmerjenih 5,5 povprečnih neto plač). Po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb revizijsko sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina ne odstopa navzdol od prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Sodišči sta pri odmeri upoštevali čas čakanja na odškodnino na način, da sta odškodnino odmerili po cenah ob izdaji sodne odločbe, za čas od 23. 10. 2002 dalje pa sta tožniku prisodili zakonske zamudne obresti. Uveljavljani revizijski razlog po povedanem ni podan, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo v ostalem zavrniti (378. člen ZPP).