Sodba I Up 75/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke, da je tožnik zlorabil postopek mednarodne zaščite, preuranjena. Prikritje, da je prosilec že pred podajo vloge za mednarodno zaščito v Sloveniji vložil vlogo za mednarodno zaščito v drugi državi, je res eden izmed razlogov, ki se štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka, in so določeni v 25. členu ZMZ. Toda ob dejstvu, da je tožnik v prošnji sam navedel, da je za mednarodno zaščito že leta 1989 zaprosil v Švici, leta 1995 v Nemčiji in leta 2006 v Luxemburgu, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je prikril dejstvo vložitve prošnje na Finskem z namenom zlorabe postopka mednarodne zaščite. Zloraba bi bila, če bi zatajil tudi prejšnje prošnje, ne pa, če ni navedel le ene od njih.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z odločbo z dne 12. 1. 2009 zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) ter odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka). Svojo odločbo je oprla na določbo petnajste alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Ur. l. RS, št. 111/2007 in 111/2008 - odločba US). Ugotovila je, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito tudi na Finskem dne 28. 4. 2003, kar pa je v postopku zamolčal. Povedal je le, da je zaprosil za mednarodno zaščito že v Švici, Nemčiji in Luxemburgu. Zato je ocenilo, da zlorablja postopek.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo drugače. Tožniku ni mogoče očitati zlorabe, če ni navedel le ene od prošenj, ostale pa je navedel. Razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje zato niso podani. Zato je zaradi kršitve pravil postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožnikovo tožbo zavrne. Poudarja, da je tožnik pred podajo prošnje prejel brošuro Informacij o postopku priznanja mednarodne zaščite ter pravice in dolžnosti prosilca za mednarodno zaščito, pred samo podajo prošnje pa je bil ponovno seznanjen s postopkom ter s pravicami in dolžnostmi. Seznanjen je bil tudi, da bodo njegovi prstni odtisi posredovani v sistem "Eurodac". Seznanjen je bil tudi z namenom tega postopka, to je, da se ugotovi, katera država je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni navajal, da je tožena stranka navedene podatke pridobila nezakonito. Pravilno je zato tožena stranka upoštevala, da je tožnik zamolčal dejstvo, da je za mednarodno zaščito zaprosil na Finskem dne 28. 4. 2003.

4. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka je na podlagi petnajste alineje 55. člena ZMZ zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in hkrati odločila, da mora nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, odločitev tožene stranke temelji le na dejstvu, da tožnik v prošnji za mednarodno zaščito poleg drugih držav, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, ni navedel, da je za mednarodno zaščito leta 2003 zaprosil tudi na Finskem. To okoliščino je tožena stranka ugotovila na podlagi evidence "Eurodac".

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke, da je tožnik s tem zlorabil postopek mednarodne zaščite, preuranjena. Prikritje, da je prosilec že pred podajo vloge za mednarodno zaščito v Sloveniji vložil vlogo za mednarodno zaščito v drugi državi, je res eden izmed razlogov, ki se štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka, in so določeni v 25. členu ZMZ. Toda ob dejstvu, da je tožnik v prošnji sam navedel, da je za mednarodno zaščito že leta 1989 zaprosil v Švici, leta 1995 v Nemčiji in leta 2006 v Luxemburgu, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je prikril dejstvo vložitve prošnje na Finskem z namenom zlorabe postopka mednarodne zaščite. Zloraba bi bila, če bi zatajil tudi prejšnje prošnje, ne pa, če ni navedel le ene od njih. Pravilna je presoja, da si tožnik zaradi zatajitve vložitve prošnje na Finskem ni mogel izboljšati svojega pravnega položaja v zvezi z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje na podlagi petnajste alineje 55. člena ZMZ. Enako je Vrhovno sodišče odločilo tudi v zadevi I Up 1173/2006 z dne 17. 8. 2006. Iz zapisnika v zvezi s prošnjo za azil ni razvidno, da bi tožena stranka tožniku predočila svoje ugotovitve o tem, da je uporabila podatek, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi na Finskem. Zato je ostalo odprto, iz kakšnih razlogov pravzaprav tožnik ni navedel navedene prošnje, ostale tri pa je navedel. Kljub brošuri in opozorilom, na katere se sklicuje pritožba, po presoji pritožbenega sodišča še ni podana podlaga za presojo, da je tožnik zavestno prikril vložitev te prošnje, s tem pa tudi ni podlage za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku iz navedenega razloga.

8. Glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, ne razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.