Sodba II Ips 883/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - zlom nadlaktničnega vratu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je zahtevala od toženke povrnitev škode, ki ji je nastala 22. 3. 2006 v prometni nezgodi, za katero odgovarja toženkina zavarovanka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ji mora toženka plačati 12.236,86 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (od tega 8.000 EUR za telesne bolečine, 12.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.000 EUR za strah, upoštevaje pri tem 8.763,14 EUR plačane akontacije) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obresti od 8.763,14 EUR za čas od 31. 10. 2006 do 12. 12. 2006. Kar je tožnica zahtevala več je sodišče zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija pravnomočno zavrnjeni del zahtevka v višini 10.500 EUR. Prisojena odškodnina je prenizka. Sklicuje se na sodbe revizijskega sodišča.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči sta pravilno uporabili določbe materialnega prava in prisodili pravično denarno odškodnino. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovili sta, da je tožnica utrpela zlome nadlaktničnega vratu levo, 7. do 9. rebra levo in trtice ter zvin vratne hrbtenice in udarnino glave. Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči vsa pravno pomembna dejstva (ugotovitve na drugi do četrti strani prvostopenjske sodbe in četrti do peti strani drugostopenjske sodbe) pravilno pravno ovrednotili, zato je pravilna odločitev, da tožnica nima pravice do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo (z izpodbijano sodbo je bilo tožnici odmerjenih 24,8 povprečnih neto plač). Po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb revizijsko sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina ne odstopa navzdol od prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Da primeri, na katere se v reviziji ponovno sklicuje tožnica, z njenim niso primerljivi, je tožnici pojasnilo že pritožbeno sodišče (glej drugi odstavek na peti strani sodbe pritožbenega sodišča).

8. Uveljavljani revizijski razlog po povedanem ni podan, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).