Sodba X Ips 906/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Tožniku v sporni zadevi ne gre položaj stranskega udeleženca, zato je bila njegova zahteva za vročitev odločbe utemeljeno zavržena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 5. 2002. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Mestne občine Maribor, Komunalne direkcije, Prometnega urada, z dne 20.12 2001, s katero je prvostopni upravni organ tožnikovo zahtevo za vročitev odločbe z dne 17. 10. 2001, zavrgel z obrazložitvijo, da v tem upravnem postopku ne gre za odločanje o vsebini, ki bi se nanašala na kakšno tožnikovo pravico ali njegovo na zakon oprto pravno korist.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Pritrdilo je odločitvi tožene stranke in se strinjalo z razlogi za odločitev v obravnavani zadevi.

3. V reviziji (prej pritožbi) tožnik navaja, da je sodišče pravilno uporabilo predpise v zvezi z ugotavljanjem sposobnosti biti stranka v upravnem postopku, je pa zmotno ugotovilo dejansko stanje. Meni, da je vsaka ovira na javni cesti, ki mu onemogoča ali otežuje uporabo javne ceste, ovira, ki mu daje upravičenje, da nastopa v svojstvu stranke. Ali so postavljeni stebrički ovira ali ne, je v tem primeru "questio facti" in bi bilo treba to okoliščino ugotoviti na drug zanesljiv način, ne pa zgolj papirnato. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo (prej pritožbo) ni vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Predmet tega upravnega spora je presoja zakonitosti sklepa upravnega organa prve stopnje o tem, da se zahteva tožnika za vročitev odločbe upravnega organa zavrže. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik v postopku, v katerem je bila izdana odločba, katere vročitev zahteva, ni imel položaja stranke in tudi ne položaja stranskega udeleženca. Stranka v upravnem postopku je lahko tista fizična oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. V obravnavani zadevi je upravni organ uvedel postopek po uradni dolžnosti skladno z določbo 39. člena Odloka o občinskih cestah na območju Mestne občine Maribor (Medobčinski uradni vestnik, št. 14/00), izdanim na podlagi Zakona o javnih cestah (ZJC, Ur. l. RS, št. 29/97), zaradi preprečitve motornega prometa in parkiranja na pločniku in stezi za kolesarjenje; postopek pa tudi ni tekel zoper tožnika. Lastnost stranke v upravnem postopku ima samo oseba, o katere pravici, obveznosti ali pravni koristi se v konkretnem upravnem postopku odloča. Stranski udeleženec kot stranka v upravnem postopku je po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko le oseba, ki izkaže pravni interes, to je le tisti, ki uveljavlja ali varuje kakšno svojo pravno korist (interes). Tisti, ki zasleduje kakšno svojo materialno ali moralno korist, zaradi katere je zainteresiran, kako bo končan upravni postopek v določeni upravni zadevi, je lahko le dejanski interesent, vendar ne more biti stranka v tem upravnem postopku. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da tožnik ni izkazal, da bi mu bilo z odločbo, katere vročitev zahteva, poseženo v kakšno njegovo pravico oziroma na zakon oprto pravno korist. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, je pravilna presoja, da tožniku v sporni zadevi ne gre položaj stranskega udeleženca in je bila njegova zahteva za vročitev odločbe utemeljeno zavržena.

9. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato ugovorov v tej smeri Vrhovno sodišče ni preizkušalo.

10. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.