Sklep X Ips 732/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Ker revident ni opredelil in ni pojasnil vrednosti v reviziji izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, niso izkazani pogoji za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo dne 21.11.2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000,00 EUR.

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada K. z dne 17.6.2002 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance z dne 14.5.2007. S slednjo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo ter le-to delno odpravila v izreku pod točko I.2 glede plačila zamudnih obresti, spremenila v izreku pod točko II. glede višine že poravnanega zneska ugotovljene davčne obveznosti in v izreku pod točko III. glede zneska, ki ga mora davčni zavezanec še poravnati, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Tožeča stranka uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po tej točki dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela presega 20.000,00 EUR. Ker je trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije na strani revidenta, bi po presoji vrhovnega sodišča revident moral natančno navesti vrednost izpodbijanega dela in to vrednost tudi obrazložiti oziroma izkazati. Revident pa v reviziji zgolj navaja, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000,00 EUR, pri tem pa ne navede konkretno zneska ter ga ne pojasni in ne obrazloži. Ker torej revident ne opredeli in ne pojasni vrednosti v reviziji izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, po presoji vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1.

Glede na to da revident ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.