Sklep II Ips 892/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Povračilni zahtevek zoper toženca na podlagi njegovega zavarovanja avtomobilske odgovornosti je sestavljen iz dveh zahtevkov, ki temeljita na dveh različnih dejanskih podlagah. Zavarovalnica je izplačala odškodnino dvema oškodovancema. Dovoljenost revizije se zato presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo zneska 4.769,20 EUR (prej 1.142.892 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožeča stranka na podlagi toženčevega zavarovanja avtomobilske odgovornosti izplačala oškodovancem prometne nesreče z dne 23. 5. 1999 različne zneske. Ker je toženec po nesreči zapustil kraj dogodka in s tem izgubil zavarovalne pravice, ima tožeča stranka pravico do povračila izplačanih zneskov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Tožencu je naloženo povračilo zneskov odškodnin, ki jih je tožeča stranka izplačala dvema oškodovancema. Prisojeni znesek povračila je sestavljen iz tožničinih izplačil odškodnine oškodovanki M. L. za premoženjsko škodo na njenem vozilu 726.421 SIT (16. 6. 1999), 39.482 SIT (29. 6. 1999) in 23.105 SIT (19. 7. 1999) ter regresa Zavarovalnici, ki je izplačala odškodnino A. R. za škodo na njenem avtomobilu v znesku 336.367 SIT (19. 10. 1999) in odškodnine A. R. za odbitno franšizo 17.517 SIT (28. 10. 1999). Ker je šlo za povračilo odškodnin dvema oškodovancema, to je M. L. in A. R., temelji zahtevek tožeče stranke, ki mu je bilo v celoti pravnomočno ugodeno, na dveh različnih dejanskih podlagah. Tožeča stranka je zoper toženca dejansko uveljavljala dva zahtevka, ki sta bila sicer prisojena v seštevku, vendar je za dovoljenost revizije odločilno, da imata različno podlago in se zato dovoljenost revizije po drugem odstavku 41. člena ZPP presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zahtevek tožeče stranke zoper toženca, ki se nanaša na oškodovanko M. L. in zahtevek, ki se nanaša na oškodovanko A. R., vsak posebej ne presegata spodnje meje za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP, to je zneska 1.000.000 SIT (sedaj 4.173,93 EUR). Tako se pokaže, da toženčeva revizija zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena, zaradi česar jo je bilo treba zavreči (377. člen ZPP).