Sklep I Up 1498/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Sodno takso za pritožbo je treba plačati z njeno izročitvijo. Če pritožnik tega ne stori, mora plačati še sodno takso za opomin.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso za opomin za pritožbo zoper sodbo po tarifni št. 37 Zakona o sodnih taksah (ZST; Uradni list RS, št. 20/04-UPB1) na podlagi vloge, ki jo je tožeča stranka dne 5.9.2006 priporočeno po pošti poslala sodišču prve stopnje.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeča stranka dne 25.7.2006 vložila pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 280/2004-14 z dne 4.7.2006, ne da bi pritožbi priložila dokazilo o plačilu sodne takse za pritožbo. Zato ji je sodišče prve stopnje na podlagi 4. odstavka 26. člena ZST poslalo opomin, v katerem ji je naložilo naj v 15 dneh od vročitve opomina plača tudi sodno takso za opomin v znesku 9.500,00 SIT.

Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep navaja, da v pravnem pouku sodbe ni bila poučena, da mora za pritožbo plačati sodno takso in dokazilo o tem priložiti pritožbi, zaradi česar te svoje obveznosti po ZST ni poznala. Poleg tega pa se stroški storitev ali blaga poravnavajo šele po izstavitvi računa in ne vnaprej, če se stranke ne dogovorijo drugače. Določba ZST, po kateri mora plačati sodno takso za opomin, se ji zdi nepravična, zaradi česar odklanja plačilo stroškov opomina in pričakuje razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je pri presoji pritožbe uporabilo določbe Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06, 26/07 sklep US), saj se po 1. odstavku 107. člena ZUS-1 glede pravnih sredstev, vloženih do 1.1.2007 uporabljajo določbe ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po ZUS-1.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je pri naložitvi plačila sodne takse za opomin ravnalo skladno z ZST. Iz listin spisa izhaja, da je tožeča stranka priporočeno po pošti poslala sodišču pritožbo zoper sodbo, ne da bi plačala sodno takso za to vlogo. To ravnanje predstavlja kršitev prvega stavka 4. odstavka 26. člena ZST in ima za posledico plačilo sodne takse za opomin, kot to določa drugi stavek iste določbe. Po 1. odstavku 4. člena ZST je namreč treba sodno takso plačati takrat ko nastane taksna obveznost, to pa je pri vlogah, z izročitvijo (1. točka 2. odstavka 4. člena ZST). Višina sodne takse izhaja iz tarifne št. 28a ZST. Obveznost tožeče stranke je torej v celoti določena v zakonu, zato niso utemeljeni očitki tožeče stranke, da naj bi njena obveznost nastala šele na podlagi izstavljenega računa. Vrhovno sodišče pa pripominja, da takse sodijo med javne dajatve, zato se zanje ne uporabljajo pravila civilnega prava. Zakonodaja tudi ne zahteva, da bi moralo sodišče že v pravnem pouku poučiti stranke o tem, kako naj ravnajo glede plačila sodnih taks pri vložitvi pravnih sredstev. Njihova obveznost v celoti izhaja že iz veljavnih predpisov. Po splošnih pravnih načelih morajo pravni subjekti pravne predpise poznati, njihovo nepoznavanje pa škoduje.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.