Sklep I Up 1517/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Sklep Vlade RS (s katerim je ta odločala o podaljševanju obstoječega koncesijskega pogodbenega razmerja in nadaljnjem postopku javnega razpisa), ni upravni akt ali drug posamični akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti ne gre za upravno zadevo. Po 9. alineji 39. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) se vprašanja prenehanja in podaljševanja koncesijske pogodbe urejajo s koncesijsko pogodbo, v primeru spora pa v skladu s 40. členom ZGJS odloči sodišče splošne pristojnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano 1. točko izreka sklepa je prvostopenjsko sodišče v skladu s 3. točko 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 2. 10. 2006 zoper 2., 3. in 4. točko izreka sklepa Vlade RS zaradi ničnosti. Z navedenim sklepom se je Vlada RS (v 1. točki izreka) seznanila z informacijo o izvajanju pogodb o izvajanju storitev gospodarske javne službe (v nadaljevanju GJS) ravnanja z rabljenimi motornimi vozili, (v 2. točki izreka) ugotovila, da se na podlagi 33. člena pogodb o izvajanju storitev te GJS začasnim izvajalcem GJS podaljša izvajanje storitev GJS do 31. 3. 2007, (v 3. točki izreka) da ne bo več podaljšala pogodb o izvajanju storitev GJS po 1. 4. 2007 in (v 4. točki izreka) naložila strokovni komisiji za izbor koncesionarjev za opravljanje GJS ravnanja z motornimi vozili, da najkasneje do 15. 9. 2006 pripravi in objavi javni razpis za podelitev koncesij.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče navaja, da sklep, izpodbijan s tožbo, ni upravni akt ali drug posamični akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti ne gre za upravno stvar. 2. in 3. točka izreka tega sklepa, s katerima je tožena stranka sprejela le odločitve v zvezi z nadaljnjim izvajanjem navedene storitve GJS, predstavljata zgolj izjavo volje RS kot pogodbene stranke v zvezi z obstoječim pogodbenim (civilnopravnim) razmerjem in ne gre za oblastni akt, s katerim bi tožena stranka odločala o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Tudi 4. točka izreka tega sklepa ne posega v pravice, obveznosti ali pravne koristi tožeče stranke in gre zgolj za interni akt, izdan v okviru izvrševanja pristojnosti tožene stranke in je predvsem organizacijske narave.

Zoper 1. točko izreka sklepa prvostopenjskega sodišča se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in predlaga razveljavitev sklepa in povračilo stroškov zastopanja. Navaja, da gre pri sklepu, izpodbijanem s tožbo, za izvajanje obvezne GJS, financirane iz državnega proračuna, ki sicer res temelji na pogodbenem odnosu strank, vendar pa se kljub vsemu nanaša na upravno odločbo Vlade RS, saj je pogodbeno razmerje le končno dejanje poprejšnjega upravnega odločanja. S tem ko tožena stranka ni ravnala v skladu z 2. odstavkom 33. člena pogodbe o izvajanju storitev GJS je kršila 67. člen Ustave RS in 9. člen Zakona o državni upravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS; Uradni list RS, št. 32/93 in 30/98), ki ga je glede na prehodno določbo 152. člena Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP; Uradni list RS, št. 117/2006) potrebno uporabiti, koncedent (Vlada RS) z upravno odločbo odloči o izbiri koncesionarja (1. odstavek 37. člena ZGJS), medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem koncesionirane gospodarske javne službe pa koncesionar in koncedent uredita s koncesijsko pogodbo (1. odstavek 39. člena ZGJS). Po 9. alineji 1. odstavka 39. člena ZGJS se tako vprašanja prenehanja in podaljšanja koncesijske pogodbe urejajo s koncesijsko pogodbo. To pomeni, da se urejajo sporazumno, po volji pogodbenih strank, v primeru spora pa odloči sodišče splošne pristojnosti (v skladu s 40. členom ZGJS).

Zaradi zgoraj navedenega je glede na podatke iz upravnih spisov pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da sklep Vlade RS (s katerim je kot koncedent odločala glede podaljševanja obstoječega pogodbenega (civilnopravnega) razmerja in nadaljnjem postopku javnega razpisa), ni upravni akt ali drug posamični akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti ne gre za upravno zadevo. Pravilnosti in zakonitosti ravnanja tožeče stranke glede na 33. člen sklenjene koncesijske pogodbe med tožečo in toženo stranko (Pogodba o izvajanju storitev gospodarsko javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili), tako pritožbeno sodišče sploh ni presojalo.

Ker v obravnavani zadevi tudi niso bile podane kršitve, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče glede na navedeno na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.