Sklep X Ips 535/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka dne 6.8.2008 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US).

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Carinskega urada L. z dne 10.11.2006, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 24.5.2007, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Prvostopenjski carinski organ je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku carinjenja obračunal in naložil revidentu v doplačilo uvozne dajatve za blago, sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji Carinske izpostave T.L. z dne 18.5.1998, v višini 208.932,00 SIT (kar predstavlja razliko med obračunom carine po preferencialni in nepreferencialni carinski stopnji).

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3.6.2008 (Uradni list RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke V.Ž. Ta je namreč podpisala odločbo druge stopnje s pooblastilom ministra dr. D.M. z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova Vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3.12.2004 in obenem je bil imenovan novi minister dr. A.B. Revident meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe ministra. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa.

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. V obravnavanem primeru je vsebina zadeve presoja pravilnosti in zakonitosti izvedbe obnovljenega carinskega postopka. Vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke), zato ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, ampak stransko vprašanje, ki ga navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije. Poleg tega je sodna praksa prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr. št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.06.2007 in druge), kar kaže na jasen pravni položaj in zato od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse. Vrhovno sodišče glede navedenega stranskega vprašanja sicer v celoti pritrjuje praksi prvostopenjskega sodišča, v skladu s katero pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata.

Glede v reviziji zatrjevane neenotnosti sodne prakse upravnega sodišča v zvezi z razmerjem med določbami o obnovi po ZUP in določbami o naknadnem obračunu carinskega dolga po Carinskem zakonu (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 (40/99 popr.), 59/02, 110/02 in 62/2006 – sklep US), pa vrhovno sodišče pojasnjuje, da je o tem že večkrat zavzelo enako stališče (opr. št. X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006). Od tega stališča izpodbijana sodba in zadeve, na katere se revident sklicuje, ne odstopajo in zato ni mogoče govoriti o neenotnosti sodne prakse.

Ker torej vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podana neenotnost sodne prakse, po presoji vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja primerno za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, revident sam nosi stroške revizijskega postopka.