Sklep X Ips 130/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Da bi v obravnavani zadevi šlo za zadevo, v kateri bi bila predmet spora pravica do plačila odškodnine v smislu drugega odstavka 2. člena ZDen, pa revident v reviziji ne navaja. Ker torej ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka dne 27.2.2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da vrednost premoženja, ki je predmet postopka denacionalizacije, po njeni oceni znaša 200.000,00 EUR, kar presega vrednost iz 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07- slep US). Navaja tudi, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje glede izpolnjevanja pogojev za denacionalizacijo in s tem povezanih kršitev človekovih pravic.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnica izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Radlje ob Dravi z dne 19.6.2007, ki je postala dokončna z odločbo ministrstva z dne 24.10.2007. Ministrstvo je s svojo odločbo zavrnilo tožničino pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo v odločbi navedenega premoženja, podržavljenega A.A., ker je ugotovil, da le-ta ne izpolnjuje pogoja o državljanstvu, določenega v prvem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni točki dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Da bi v obravnavani zadevi šlo za zadevo, v kateri bi bila predmet spora pravica do plačila odškodnine v smislu drugega odstavka 2. člena ZDen, pa revidentka v reviziji ne navaja. Ker torej ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev.

Po presoji vrhovnega sodišča pa revizije tudi ni mogoče dovoliti po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidentka v reviziji zatrjuje, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje glede izpolnjevanja pogojev za denacionalizacijo premoženja in s tem povezane kršitve človekovih pravic, ne pove pa, kateri od pogojev za denacionalizacijo naj bi v obravnavanem primeru po vsebini zadeve predstavljal pomembno pravno vprašanje. Kolikor pa s tem misli na državljanstvo oziroma časovni okvir, za katerega je treba ugotoviti obstoj državljanstva kot pogoja za denacionalizacijo, pa vrhovno sodišče dodaja, da o tem obstoji obširna sodna praksa vrhovnega sodišča, in sicer morata biti kumulativno izpolnjeni dve predpostavki za pridobitev pravice do denacionalizacije: državljanstvo v času podržavljenja in še (dodatno) priznanje jugoslovanskega državljanstva po 9.5.1945. Jugoslovansko državljanstvo pa je bilo lahko priznano šele potem, ko je bil po drugi svetovni vojni sprejet prvi zakon s tega področja, to je bil Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (ZDrž DFJ, Uradni list DFJ, št. 64/45 z dne 28.8.1945). Takšno stališče je vrhovno sodišče sprejelo v številnih primerih, med drugim v zadevah, I Ips 604/2007 z dne 14.11.2007, X Ips 1274/2006 z dne 28.2.2008, X Ips 1522/2006 z dne 13.9.2007, X Ips 1390/2006 z dne 13.6.2007 in X Ips 1567/2006 z dne 4.10.2007. Glede tega, da je ureditev ugotavljanja državljanstva kot pogoja za denacionalizacijo skladna z Ustavo RS, pa se je izreklo tudi že ustavno sodišče v zadevi, opr. št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne odstopa navedenih stališč, tega pa tudi revidentka ne zatrjuje. Glede na navedeno po presoji vrhovnega sodišča niso podani pogoji za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Glede na to, da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.