Sklep I Up 419/2008, enako I Up 420/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

[JEDRO]

Ker prvostopenjsko sodišče o tožnikovi tožbi ni odločalo brez odlašanja, bi lahko izdalo po uradni dolžnosti začasno odredbo po 3. odstavku 66. člena ZUS-1. V primeru odločanja o izdaji začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 pa je treba tudi obstoj predpisanega pogoja težko popravljive škode za tožečo stranko presojati v kontekstu varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so zagotovljene z URS.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi kršitev ustavnih pravic iz 22. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ki naj bi ji bile kršene s sprejetjem in objavo načelnega mnenja tožene stranke z dne 13.9.2007, ker naj bi bila iz tega mnenja razvidna njena identiteta. Ker nezakonito dejanje še vedno traja, tožeča stranka od sodišča pričakuje, da bo v primeru, če o tožbi ne bo odločilo brez odlašanja, po uradni dolžnosti v skladu z določbo 3. odstavka 66. člena ZUS-1 izdalo začasno odredbo, po kateri bo tožena stranka dolžna do pravnomočne odločitve v upravnem sporu s svoje spletne strani odstraniti načelno mnenje z dne 13.9.2007, v roku 6 ur od prejema sklepa. Toženi stranki pa se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu prepove na kakršenkoli način drugim osebam predstavljati ali posredovati načelno mnenje z dne 13.9.2007.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pobudo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 štelo kot predlog za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 in njeno izdajo zavrnilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, določene v 2. odstavku 32. člena ZUS-1, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da v skladu z določbo 1. odstavka 7. člena ZUS-1 sodišče odloča v mejah tožbenega zahtevka. Iz tožbe je razvidno (7. točka tožbe), da je tožeča stranka izrazila le pričakovanje, da bo sodišče, če bo menilo, da o tožbenem zahtevku ne more odločiti brez odlašanja, v skladu z določbo 3. odstavka 66. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo. Glede na dejstvo, da nezakonito stanje še traja, sodišče pa je dolžno glede na določbo 2. odstavka 66. člena ZUS-1 odločati brez odlašanja, ne gre za predlog stranke za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 7. člena ZUS-1 (odločanje v mejah tožbenega zahtevka) in je napačno uporabilo določbo 3. odstavka 66. člena ter je štelo pogojno pričakovanje za izdajo začasne odredbe kot predlog za izdajo začasne odredbe v skladu z določbo 3. odstavka 32. člena ZUS-1, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče mora odločati v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v primerih, če nezakonito dejanje še traja, brez odlašanja (2. odstavek 66. člena ZUS-1). Če pa sodišče v teh primerih ne mora odločati brez odlašanja, lahko izda po uradni dolžnosti začasno odredbo v skladu z 32. členom tega zakona (3. odstavek 66. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo o zakonitosti posamičnega akta oziroma dejanja tožene stranke, s katero naj bi bilo poseženo v človekove pravice tožeče stranke iz 22. in 35. člena URS, torej tožbo na podlagi 4. člena v zvezi s 3. odstavkom 30. člena in 66. členom ZUS-1. Za primer, če o tožbi ne bi bilo odločeno nemudoma, je tožeča stranka sodišču prve stopnje dala pobudo, da v skladu s 3. odstavkom 66. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti izda tam predvideno začasno odredbo. Ta pobuda po presoji vrhovnega sodišča ni bila vložena kot zahteva za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, saj to v vlogi ni navedeno niti iz nje ne izhaja. Ker sodišče prve stopnje ni imelo zahteve tožnika za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 in ker niti v ZUS-1 niti v drugem zakonu nima pravne podlage za prekvalifikacijo take pobude v zahtevo za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, je ta prekvalifikacija nezakonita. S takšno prekvalifikacijo sodišča prve stopnje je na tožečo stranko nezakonito preneslo tudi breme dokazovanja obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe.

Ker pa prvostopenjsko sodišče o tožnikovi tožbi ni odločalo brez odlašanja, bi lahko izdalo po uradni dolžnosti začasno odredbo po 3. odstavku 66. člena ZUS-1. Tedaj bi moralo tudi samo ugotoviti obstoj predpisanih pogojev za njeno izdajo (3. odstavek 63. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 32. člena ZUS-1). V takem primeru po presoji vrhovnega sodišča obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe ni treba dokazovati tožeči stranki. V primeru odločanja o izdaji začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 pa je treba tudi obstoj predpisanega pogoja težko popravljive škode za tožečo stranko presojati v kontekstu varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so zagotovljene z URS, in so eden od temeljnih sestavin vladavine prava in demokratične družbe, torej lahko že sama kršitev takih pravic pomeni za oškodovanca in za javno korist težko popravljivo škodo.

Ker je prvostopenjsko sodišče v nasprotju z vlogo tožeče stranke njeno pobudo za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 štelo za nedopusten predlog oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe po navedeni določbi ZUS-1 in ker je to pobudo tožeče stranke samo prekvalificiralo v predlog oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe, je kršilo določbe 1. odstavka 7. člena, 3. odstavka 32. člena, 1. in 2. odstavka 40. člena in 3. odstavka 66. člena ZUS-1, kar je po presoji vrhovnega sodišča vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, torej je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (1. točka 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 75. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo o tožnikovi tožbi ali pa o morebitni izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 odločiti nemudoma. Enako odločitev je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo tudi v zadevi opr. št. I Up 392/2008.

Ker je bila zadeva vrnjena v novo odločanje sodišču prve stopnje, se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).