Sodba I Up 354/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Po določbi 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne (med drugim), če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna, oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu (2. alineja), pa tudi če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člena tega zakona (3. alineja).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 6.6.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela v pospešenem postopku in prošnjo tožnika (ki je zatrjeval, da je preganjan kot Kurd), zavrnila kot očitno neutemeljeno, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen Zakona o mednarodni zaščiti, na podlagi 2. in 3. alineje 55. člena ZMZ. Tožena stranka je tudi odredila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti sodbe.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Sodbo je oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je ocenilo kot pravilno in popolno ugotovljeno. Presodilo je, da je tožena stranka pravilno uporabila ZMZ ter tudi pravila postopka, ko je odločala o pospešenem postopku. Pojasnilo je tudi, zakaj je o zadevi odločalo na seji. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z razlogi za zavrnitev njegove prošnje za azil kot očitno neutemeljene.

Tožnik se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 75. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1,Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Navaja, da ga vojska in policija že od leta 1990 preganjata z obtožbo, da sodeluje s Kurdskimi uporniki. Leta 1998 se je preganjanje pričelo stopnjevati. V letu 1999 so ga policisti pretepli. Za priznanje ni zaprosil v Makedoniji ali na Hrvaškem, saj je imel namen priti v prvo državo Evropske unije, kjer bolje ščitijo človekove pravice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne (med drugim), če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna, oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu (2. alineja), pa tudi če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člena tega zakona (3. alineja).

Tožnik je kot razlog, zakaj vlaga prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, navajal, da ga vojska in policija preganjata, ker je Kurd.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Tožnik je (kot to v skladu s podatki spisa navajata tožena stranka in sodišče prve stopnje) namreč povedal, da so leta 1990 preganjali njegovega očeta, njega pa so leta 1999 pretepli, leta 2002 pa je bil sedem dni zaprt med služenjem vojaškega roka, ker se sprl s turškim vojakom. Zadnji dogodek pa je se pripetil leta 2004, ko je hotel z bratom na policiji prijaviti krajo bratovega mobitela in so ju odslovili in zmerjali kot Kurda. Povedal je tudi, da od leta 2005 ni imel težav. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno presodila, da je tožnik dogodke, ki so se zgodili njemu osebno, sicer navedel, vendar so ti dogodki zanemarljivega pomena oziroma zanemarljivi pri obravnavanju upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite. Dogodki so časovno odmaknjeni, tako da od leta 2005 ni imel stikov s policijo, niti z vojsko, oziroma ni imel nikakršnih težav. Zato dogodki iz leta 1999, 2002 in 2004 ne morejo biti upoštevni.

Pravilna je zato presoja, da je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26 in 28. člen ZMZ. Tožnik konkretno ne izpodbija presoje, da dogodki s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi zadostili kriterijem iz 26. člena ZMZ. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da dejanja preganjanja kot jih je opisal tožnik, niso dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Za trditev v tožbi, ponovljeno v pritožbi, da so ga preganjali že leta 1990 in da se je leta 1998 maltretiranje stopnjevalo, tožnik ni navajal nobenih konkretnih okoliščin. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi mu ob vrnitvi v matično državo grozila resna škoda po 28. členu ZMZ.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnik v pritožbi ponavlja svoje dosedanje navedbe, ki pa sta jih sodišče prve stopnje in tožena stranka že presodila in to pravilno.

Zato je bilo po presoji pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnik v pritožbi ne navaja konkretnih kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Zato je vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v obsegu bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, vendar takih kršitev ni našlo.

Glede na navedeno niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.