Sklep I R 36/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Predlog za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče se zavrne.

[JEDRO]

Subjektivnega prepričanja dolžnice o procesno napačnem postopanju posameznih sodnikov Okrajnega sodišča v Postojni ter pristranskem in nemoralnem sojenju na drugih zgoraj naštetih sodiščih, po mnenju Vrhovnega sodišča ni mogoče subsumirati pod pravni standard "drugega tehtnega razloga" iz 67. člena ZPP, ki bi utemeljeval prenos pristojnosti v konkretni zadevi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Pred Okrajnim sodiščem v Postojni je v teku izvršilni postopek zaradi plačila terjatve upnika, ki se nanaša na objekt V. Dolžnica je 18. 8. 2008 predlagala prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, ne da bi se pri tem izrecno sklicevala na konkretno zadevo, pač pa je na poziv prvostopenjskega sodišča k dopolnitvi predloga z vlogo z dne 24. 11. 2008 pojasnila, da se njen predlog nanaša na vse zadeve, ki jih obravnavajo redna sodišča na območju Višjega sodišča v Kopru, ter na Upravnem sodišču v Novi Gorici. Predlog se torej nanaša tudi na zadevo I 694/2004 Okrajnega sodišča v Postojni.

2. Dolžnica predlog, kot je razvidno iz njegove obširne argumentacije, utemeljuje s svojim prepričanjem o procesno nekorektnem postopanju posameznih sodnikov tega sodišča in drugih sodišč, ki so odločala v drugih zadevah, v katerih so udeleženi kot stranke postopka ona sama ali njeni družinski člani.

3. Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje v tej zadevi ni utemeljen.

4. Procesni institut delegacije pristojnosti, ki je uzakonjen v 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je eden od instrumentov za zagotovitev ustavne pravice do nepristranskega sojenja kot elementa pravice do sodega varstva iz 23. člena Ustave RS. Evropsko sodišče za človekove pravice je zavzelo stališče, da sta za zagotovitev nepristranskosti sojenja odločilna subjektivni in objektivni kriterij. Po prvem je treba ugotoviti osebno prepričanje sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, v okviru drugega pa je treba presoditi, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničitev procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Ni torej pomembno le, da je nepristransko sojenje v resnici zagotovljeno, pač pa se mora to odražati tudi navzven v tako imenovanem videzu nepristranskosti sojenja, saj sta v nasprotnem primeru lahko ogrožena zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh ter tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

5. Po določbi 67. člena ZPP lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Pravni standard "drugih tehtnih razlogov" obsega različne okoliščine, ki niso neposredno povezane s posamičnim sporom, pač pa nanj lahko vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. Subjektivnega prepričanja dolžnice o procesno napačnem postopanju posameznih sodnikov Okrajnega sodišča v Postojni ter pristranskem in nemoralnem sojenju na drugih zgoraj naštetih sodiščih, po mnenju Vrhovnega sodišča ni mogoče subsumirati pod pravni standard "drugega tehtnega razloga" iz 67. člena ZPP, ki bi utemeljeval prenos pristojnosti v konkretni zadevi (na katero se ne nanaša nobeden od po dolžnici uveljavljanih očitkov).

6. Uveljavljani razlogi ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti, zato je Vrhovno sodišče dolžničin predlog zavrnilo.