Sklep X Ips 308/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme za dovolitev revizije je na revidentu. Pavšalna navedba vrednosti spora (pcto) ne zadošča za dovolitev revizije po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Pomembno pravno vprašanje se mora nanašati na vsebino zadeve (2. točka 2. odstavka 83. člena ZUS-1).

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka po odvetniški družbi vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z izpolnjevanjem dveh pogojev iz 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) in sicer, da ima odločitev sodišča zanjo zelo hude posledice in da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

Revizija ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo zoper odločbo Davčnega urada M. z dne 23.9.2003, s katero ji je bil odmerjen davek v znesku 7.621.809,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da ne držijo tožbene navedbe, da sklep o obnovi postopka, ki je podlaga za to zadevo, ne bi bil pravnomočen, saj je sodba sodišča prve stopnje, opr. št. U 1658/2003 z dne 28.2.2005 po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007, že vložena pritožba tožeče stranke pa se bo obravnavala kot pravočasna in dovoljena revizija. Na zakonitost davčne odločbe pa ne more vplivati trditev tožeče stranke, da je za napačno knjiženje poslovnih dogodkov odgovorna njegova računovodkinja, saj je to stvar njunega notranjega pravnega razmerja.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po presoji vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. O ustavnosti tega stališča se je izreklo tudi Ustavno sodišče RS, ki je v sklepu št. Up-858/08 z dne 3.6.2008 ugotovilo, da je takšna razlaga skladna s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih zagotavlja Ustava RS.

Tožeča stranka v obrazložitvi glede izpolnjevanja pogoja iz 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 zatrjuje, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje, kdaj je v davčnem postopku dovoljena obnova postopka. Vendarle pa vrhovno sodišče ugotavlja, da vprašanje zakonitosti obnove postopka sploh ni predmet te zadeve, ampak posebnega postopka. V tem postopku je predmet spora odmera davka, zato pravno vprašanje, ki ga revident izpostavlja, kot pomembno pravno vprašanje (pogoji za obnovo postopka), sploh ni predmet tega spora, zaradi česar revizija iz tega razloga ni dovoljena.

Tudi pogoj po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 (da ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu za stranko zelo hude posledice), po stališču vrhovnega sodišča ni izpolnjen. Tožeča stranka je glede izpolnjevanja tega pogoja (smiselno) navedla, da nima sredstev za plačilo odmerjenega davka. Teh svojih navedb tožeča stranka z ničemer ne dokazuje, pavšalne navedbe pa po mnenju vrhovnega sodišča ne zadostujejo za dovolitev revizije, saj je dokazno breme na revidentu.

Tožeča stranka izpolnjevanja vrednostnega pogoja po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 izrecno ne izpostavi, vendar v uvodu revizije navede, da vrednost spora znaša 37.822,47 EUR. Takšna pavšalna navedba po stališču vrhovnega sodišča ne zadošča za dovolitev revizije. Ravno tako po stališču vrhovnega sodišča za dovolitev revizije ne zadošča, da stranka navede zgolj davčno osnovo, ki jo je ugotovil davčni organ in zapiše, da sporni znesek predstavlja odmerjen davek od te osnove. Ker je trditveno in dokazno breme na njej, mora sama napraviti pregleden izračun spornega zneska glavnice, utemeljiti postavke izračuna in predložiti ter navesti dokazila, iz katerih ta izračun izhaja.

Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da izpolnjuje katerega izmed pogojev za dovolitev revizije po 2. odstavku 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče njeno revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.